(GLEDALIŠKA KRITIKA) Predanost, požrtvovalnost, ljubezen

Solo avtorski projekt Vita Weisa Slaba družba je avtentičen vpogled v drobovje, v bit teatra in ustvarjalnega procesa. V gledališče samo. V tisti igralčev-avtorjev trenutek, ko ostane popolnoma sam na odru, zgolj z osnovnimi rekviziti (reflektorji, stoli, lestev, miza, mešalni pult, prenosnik, rdeča pelerina) v temini in skrivnostnosti, v polju totalne ustvarjalne ranljivosti. Performativni spoprijem s samim seboj, z lastnim umetniškim delom, že dolgo ni bil tako elementaren, tako do skrajne ranljivosti izpostavljen. Ko se ves gledališki imaginarij tako osamosvoji in razgali, deluje najbolj prvinsko in terja zapolnjevanje praznin pri gledalcu, njegov celostni angažma. Intimni oder, drugo koprodukcijsko prizorišče, ob Novi pošti Slovenskega mladinskega gledališča, je dobro korespondiral z intimnim, komornim dogajanjem in bližino publike.

V sili razmer je "predstava", ki se ukvarja izključno z uporabo elementarnih teatrskih orodij, menda nastajala dolgo. Zunanji okvir pandemije je vplival nanjo z izolacijo in osamitvijo in jo še bolj izčistil, jo očistil mnogih gledaliških prvin, ki se zdijo samoumevna, nujna spremljava vsakega teatrskega dogodka. Brez besed je, brez zgodbe, kar pa ob (gibalni) inteligenci in posebni prezenci Vita Weisa deluje mestoma skoraj uročajoče. Zgolj prisotnost krhkega telesa v prostoru in gledaliških predmetov v dobri uri iz negotovega, tipajočega začetka skoraj nelagodja zraste do končne silovitosti trenutka, ki ga samo živa teatrska izkušnja naredi hkrati begotnega in večnega. Zeitgeist ujame v vsej banalnosti in vzvišenosti hkrati. Cel diapazon ustvarjalnih stisk Weis precizno razgrne pred nami. Poigrava se s svojo negotovostjo in razgalja svoj ustvarjalni (ne)mir. V svojem brezkompromisnem avtorskem prvencu v prispodobi "slabe družbe" ironizira svojo pozicijo in družbeno stanje. V nenehnem spopadanju med izgubljenimi in vedno znova najdenimi iluzijami je v iskanju smisla vsega svojega početja do zadnjega vlakna pošten in iskren.

V dobri uri sopostavlja raznovrstne slike, nizajoče se od začetne, negotove priprave igralca na nekaj večjega od tega tukaj pa do ekspresivnega plesa med stoli, ki jih v obliki avditorija premešča v vse smeri. Vsak drobec je pomemben v svoji neponovljivi živosti in legitimira trenutek, ki je edinstven. Do zadnjega igralčevega utripa srca, ki ga slišimo, ko si pritisne nanj mikrofon. Silovit je epilog s stoli, ki jih performer obeša na svoje telo - ukrivljeno roko in tudi vrat. In jih na koncu odvrže s sebe. To breme in olajšanje hkrati je popolna metafora predanosti, ljubezni v bistvu in požrtvovalnosti. Ali prizor z rdečo pelerino, ki se z igralčevega telesa ob zvoku škrebljanja dežnih kapelj prelevi v samostojen simbol (avtoritete). In on, ki drsi na hrbtu leže v krogih okoli nje. Vse, kar pred nami nastaja in pada nazaj v temo, je Weisov spoprijem s sabo in teatrom, sugestivno samospraševanje brez besed. Tudi baročna glasba, ki si jo sam predvaja na mešalnem pultu in nanjo pleše med stoli, priklicuje neke druge čase, tudi zaznamovane z globalno boleznijo. Prameni aktualnosti tu in tam, komaj zaznavno, posredno vstopajo v dogajanje. Weis izostri vsa čutila gledalca in s sinestezijo dosega presenetljivo meditativnost. Minimalizem kot utrujen in pogosto izrabljan pojem današnjega teatra dobi žlahten, nov pomen.

Je sploh mogoče brez verbalnega angažmaja tako ujeti bistvo teatra in težkega trenutka?