(GLEDALIŠKA KRITIKA) Dobra rojstnodnevna zabava

Kako proslaviti gledališki jubilej? Z novo uprizoritvijo klasičnega teksta iz nacionalne dramske zakladnice? S krstno uprizoritvijo nove slovenske drame? To je spodobno in pravično, a navsezadnje - na srečo - ne tako redko. Se dogaja tudi ob petkih, ne samo svetkih. Z novim gledališkim komadom o gledališču morda? Mogoče, ampak navsezadnje govori o tem veliko in vse več dramskih tekstov. Kako torej proslaviti praznik?

S "proslavo", so rekli v Slovenskem ljudskem gledališču. Načrtovali so jo za 6. decembra 2020, ko je minilo sedemdeset let od ustanovitve profesionalnega gledališča v Celju. Ampak takrat so bila gledališča za publiko zaprta. Potem so upali, da jo bodo lahko uprizorili vsaj ob zaključku jubilejne sezone, pa je niso odnesle epidemične razmere, ampak poškodbe. In tako smo v ponedeljek končno res videli "zadnjo generalko za premiero proslave zamujenega jubileja ob slavnostni sedemdesetletnici našega gledališča lani ... z gosti". Ta zabavljivi podnaslov je v teh časih res pravi: zaradi krajše bolezni je bila tudi ta generalka za en dan prestavljena, zaradi dolgotrajnejše poškodbe pa je zasedbo dopolnil "vskok".

Branko Završan si je Bodi gledališče! zamislil kot gledališki koncert s petjem, pripovedjo in živo muziko. V songih na popularne melodije so dobro ubesedena samospraševanja o pomenu in smislu (gledališke) umetnosti pa celo faktografska zgodovina celjskega teatra, v monoloških igralskih točkah pa (avtobiografske) igralske izpovedi fino prepletajo partikulranost in univerzalnost, pa tudi tragičnost in komičnost odrske izkušnje. Je igralec, ki se je v štiridesetletni karieri v dveh vlogah "dotaknil neba", uresničen ali neuresničen, srečen ali nesrečen? Pa tisti, ki je "blestel" samo v vlogah medvedov, mačkov, zajčkov in generičnih moških likov, je izpolnil svoje poslanstvo ali bi bilo boljše, če bi se zaposlil v živalskem vrtu?

Ob gledaliških občih mestih je v Bodi gledališče! odličen izbor aktualnih tematik: dotaknejo se položaja žensk v gledališču (nesorazmerje med dramatičarkami in dramatiki, režiserkami in režiserji ter mizeren nabor vlog močnih žensk) in popularizacije, zabavljaštva in komercializacije za vsako ceno (navsezadnje je tudi ta moment rahlo samonanašalen, ne?)

Predvsem pa Bodi gledališče! izvrstno izpostavi ključne specifike celjskega gledališča: odprtost za najmlajšo igralsko generacijo, ki tukaj ne čaka na vloge, ampak igra; odlične predstave za otroke in mladino; in ja, močno (žlahtno) komedijo.

Dramaturgija in režija sta naredili vse in ravno prav, da izmenjava točk ne postane monotona in da ima vsaka točka kaj zapomnljivega. Igralci zelo dobro pojejo in igrajo (in so tudi gibalno suvereni) in muzičarji so pravi soigralci. Deleži so distribuirani pravično, vsak ima približno enako minutažo in pozornost publike, zato tudi kritika ne bi rada sejala razlike. Ampak vseeno, navsezadnje skladno z intendantsko skrbjo za podmladek: da je Beti Strgar odlična pevka, smo že vedeli, tokrat pa smo prvič občudovali pevsko in komedijsko kvaliteto Žana Breliha Hatunića. Gregor Čušin pa je seveda odlična izbira za "vskok".

Na začetku jubilejne sezone lani septembra, pred jesenskim zaprtjem, smo na Malem odru videli uprizoritev Hübnerjeve Marjetke, str. 89. Popularno komedijo, ki preigrava razmerje med režiserji/režiserkami in igralci/igralkami, so pripravili s kar dvema igralskima zasedbama. Z veseljem zapišem, da je Bodi gledališče! bolj poln, pameten, zabaven in prazničen gledališki dogodek.