Slovenski multipleksi te dni v svojem rednem sporedu že kar nekoliko presenetljivo ponujajo filmsko izkušnjo, kakršnih pri nas nasploh močno primanjkuje. Ob 10. obletnici filma Izvor (Inception, 2010) Christopherja Nolana si imamo priložnost v običajnih vsakodnevnih terminih ponovno ogledati ta presežek sodobnega znanstvenofantastičnega filma. No, naj bo jasno, da ne gre za kakršnakoli kinotečna nagnjenja, ki bi nenadoma vzniknila pri komercialnih distributerjih. Film so namreč ponovno obudili zgolj kot del oglaševalske kampanje pred začetkom predvajanja Nolanovega novega in težko pričakovanega filma Tenet, ki bo na spored stopil naslednji teden. Le upamo lahko, da bomo v prihodnosti vseeno pogosteje deležni takšnih potez, saj gre za izredno posrečeno in smiselno dejanje, s kakršnimi kini obogatijo svoj program, obenem pa dajo gledalcem priložnost, da največje mojstrovine iz preteklosti ovrednotijo z današnjimi očmi.
Kako bi torej lahko ocenili vrednost in vpliv filma Izvor natanko desetletje po njegovem izidu? Takrat 40-letni britanski režiser je film posnel v izredno pomembnem obdobju svoje kariere, ko je z ambicioznimi koraki dokončno prišel do statusa najpomembnejšega filmarja svoje generacije. Po ogromnem uspehu njegove velike mojstrovine Vitez teme (The Dark Knight, 2008) je dobil priložnost, da je za svoj naslednji avtorski projekt prejel povsem primerljiv proračun kot za omenjeni superjunaški spektakel (160 milijonov dolarjev), kar je izjemno redek privilegij, ki so ga bili v zgodovini filma deležni zgolj največji filmarji. Izvor je tako postal Nolanov prvi film, v katerem je lahko v prakso prelevil svoje najbolj divje ustvarjalne ideje, in prav v tem smislu je film dosegel najbolj trajen vpliv. Njegovo inteligentno pripovedno poigravanje je kmalu po izidu porodilo vrsto podobnih znanstvenofantastičnih filmov, kot sta denimo Trgovci s časom (In Time, 2011) in Časovna zanka (Looper, 2012). Sanjski svetovi, skovani po vzoru slikarij M. C. Escherja, pa so se do danes prebili v tako odmevne popkulturne izdelke, kot je denimo videospot Ariane Grande za pesem No Tears Left To Cry (2018).
V Izvoru pa se je v opusu Christopherja Nolana vendarle začel opazneje odvijati še en nov trend, ki je dajal vse bolj slikovit uvid v razmišljanje tega režiserja. Znano je namreč, da Britanec v svojih intervjujih svoja osebna prepričanja venomer pušča za dvakrat zaklenjenimi vrati, in če je bilo mogoče izrazito konservativno naravnanost Viteza teme še mogoče pripisati stripovski zapuščini znamke DC Comics, pa smo z Izvorom prvič dobili potrditev, da se Nolan dejansko močno nagiba na desni ideološki pol (to se je kasneje tudi dodatno potrdilo s filmi, kot je Dunkirk). Če se je v Vitezu teme Nolan jasno postavil na stran kontroverznih ukrepov množičnega nadzora, kakršne je udejanjil George W. Bush s svojo vojno proti terorizmu, potem se je v Izvoru oprijel dogmatske, že skorajda arhaične intepretacije Freudove psihoanalitične teorije. Pripoved filma namreč v ospredje postavlja motiv moške krivde, okoli katere je lik ženske zreduciran zgolj na nivo sekundarnega, fantazmatskega obstoja. Ime protagonistove izbranke v Izvoru je Mal - francoska beseda za "slabo" -, kar je zgolj eden od pokazateljev, da Nolana sprevračanje tradicionalnih družbenih odnosov niti najmanj ni zanimalo. Izvor je v času, ko so na televizijskih zaslonih kraljevale izrazito liberalne, včasih že skorajda radikalne serije in filmi, v smislu svojih vrednot že ob svojem izidu dajal vtis zastarelosti in nazadnjaškosti.
Kmalu bo jasno, ali bo britanski velemojster v novo desetletje vstopil z novo dozo ustvarjalnosti
Obiščite spletno stran brez oglasov.
