Z izjemo Ansela Elgorta v filmu ni znanih obrazov, kar daje pripovedi tisti potrebni pridih, da gre za "otroke z ulice".
Naredimo kratek povzetek filmografije Stevena Spielberga v zadnjih dveh desetletjih. Potem ko je s Posebnim poročilom (Minority Report, 2002) posnel svoj zadnji zares vpliven film, je ta legendarni režiser začel jasno kazati tipične simptome veteranskega režiserja, saj je začel nihati med poskusi, da bi bil še naprej trendovski (Igralec št. 1), nostalgičnimi povratki v preteklost (Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje), obujanji zgodovinskih lekcij (München, Lincoln) ter komercialnimi projekti za kar najširše občinstvo (Veliki dobrodušni velikan, Tintin in njegove pustolovščine). Ne glede na to, katerega od teh pristopov je Spielberg izbral, pa je vedno ciljal na oskarje ter je zaradi tega svoje filme tudi prikrajal po zelo klasičnih receptih hollywoodskega pripovedovanja. Gledati njegove filme v tem obdobju, ko je bil že daleč od svojega zenita iz 80-ih in 90-ih let, je bilo včasih kar malo nelagodno, saj je večkrat dajal vtis, da hoče na silo ohraniti stik z najbolj prebojnimi režiserji današnjega časa.
Z adaptacijo muzikala Zgodba z zahodne strani (West Side Story, 2021) se zdi, da je Spielberg vendarle opustil ambicijo, da bi bil "znova mlad", in se je raje obrnil k občutku, ki ga možakar v njegovih letih najbolje pozna – k nostalgiji. Ko je ta muzikal leta 1957 doživel premiero na Broadwayu in štiri leta kasneje dobil še filmsko adaptacijo z Natalie Wood in Richardom Beymerjem, je bil Spielberg še najstnik, ki se mu je ta pripoved nepovratno vtisnila v nezavedno in ji je od tedaj v intervjujih venomer izkazoval veliko naklonjenost. Vendar pa je njegov pristop k novi filmski adaptaciji nostalgičen izključno na prvi pogled. Tu je namreč še vedno pripoved, ki s svojo kritiko nasilnih nacionalizmov ni nikoli nehala biti aktualna. Tu je obilje digitalnih učinkov, s katerimi si režiser pomaga pri scenografiji in ki daje vizualni podobi filma izrazito sodoben pridih. Še vedno pa je tu seveda tudi Spielbergova režija, ki že dolgo ni bila tako dinamična in ki ji uspe iz plesnih sekvenc narediti vizualni spektakel na ravni njegovih najboljših filmov.
Dotik, ki vsemu skupaj daje še dodaten značaj dinamičnosti in svežine, pa je igralska zasedba, ki z izjemo Ansela Elgorta (Krive so zvezde, Voznik) poseže po neznanih obrazih, kar pripovedi daje tisti potrebni pridih, da gre za "otroke z ulice". V filmu najdemo vsaj dve veliki odkritji: 29-letnega Mika Faista (v filmu Riff), ki je do sedaj uspehe večinoma dosegal na broadwayskih odrih, in glavno igralko, 20-letno Rachel Zegler, ki jo je režiser izbral na devetstopenjski avdiciji med 30.000 kandidatkami in ji že lahko pripišemo status nove ameriške igralske zvezdnice. Spielberg z Zgodbo z zahodne strani v sebi morda res nostalgično gleda v preteklost, a ti sijajni mladi igralci poskrbijo, da to v prvi vrsti še naprej ostaja zgodba o nebrzdani mladosti.
Žanr muzikala še naprej trmasto ostaja na programu največjih studiev
Po odmevnih muzikalih, kakršni so bili Dežela la la (2016), Rocketman (2019) in Annette (2021), zdaj torej tudi Spielbergov film skrbi, da ta žanr še naprej trmasto ostaja na programu največjih studiev. Film Zgodba z zahodne strani s svojim retro eskapizmom v današnji popkulturni krajini morda res ne bo premikal gora, svojo nalogo, da Spielberga še enkrat ponese do kakšne oskarjevske nominacije, pa bo s svojo igralsko in tehnično odličnostjo vsekakor zanesljivo opravil.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
