Ne ravno veledogodek, a vsaj za malo mariborsko srenjo ljubiteljev ljudsko obarvanih glasb sveta je vsakoletni festival Etnika nedvomno pomemben. Seveda v javnosti in na širšem območju ni tako opazen in prodoren, da bi mu (vsaj) lokalna kulturna politika brez zadržkov zagotavljala kontinuiteto obsega in zvezdniško slavo vsaj nekaterih izvajalcev. Se pač prebija iz leta v leto. Letos se je iz dvorane Gustaf v multikulturnem centru Pekarna vrnil tudi v center mesta, na - vsaj pogojno - bolj obljudena prizorišča.
A v petek, 15. oktobra, se je vendarle začel v Pekarni. Hrvaški trio Emil Gabrić (viola), Dražen Franolić (arabska lutnja - oud), Kamenko Ćulap (tolkala) je za uvod pripravil uro meditativno umirjene avtorske glasbe, ki združuje klasično skladnost, orientalske tonske lestvice, sinkopirane ritme Balkana ..., tekoče podane z brezhibno izvedbeno tehniko.
Trio Kralj Matjaž - Matjaž Antončič (violina, vokal), Matjaž Balažic (harmonika), Rok Hozjan (kitara), sicer člani tango zasedbe Piazzolleky - goji zelo svojski pristop k slovenski tradicionalni glasbi. Povečini predeluje znane napeve obrobnih pokrajin - Koroške, Bele krajine in predvsem Pomurja. Loteva se jih domiselno analitično, z dokaj radikalnimi predelavami v maniri zlivanja bolj umirjenega jazza, swinga in dixielanda, včasih z malce folkrockovskga pridiha. A praviloma tako, da ljudska osnova ostane prepoznavna. Bučen aplavz sicer ne prav množične publike (kakih 25 človeških in ena pasja duša) je podaljšal zaključni nastop večera za kar nekaj skladb.
Vrhunec to je in ni bil
Sodeč po renomeju nastopajočih in duhoviti izpostavljenosti na plakatih, bi moral biti koncert v ponedeljek, 18. oktobra, nekakšen vrhunec. Organizatorji so se z umestitvijo v enega osrednjih kulturnih hramov - veliko Maistrovo dvorano Narodnega doma - najbrž hoteli približati še tistemu segmentu potencialnih interesentov, ki do Pekarne kot domovanja pogosto stigmatiziranih alternativnih, uporniško aktivističnih ter nasploh nekonformističnih subkultur gojijo neupravičene, a zato nič manj realne predsodke. Kakih 50 stolov so namestili v parter, a je večina ostala prazna. Saj ne da bi bilo število obiskovalcev v nujni vzročno-posledični zvezi s kakovostjo. A kot neravnodušen Mariborčan občutim kot del tako maloštevilne publike na tako obetavnem umetniškem dogodku nekakšno nelagodje nad splošnim stanjem duha v mestu, ki se je še pred slabim desetletjem tako bahavo šopirilo z nazivom evropska prestolnica kulture.
Snubljenje do alternative a priori skeptične publike se ni obneslo
Sploh ker se nastop ni časovno prekrival s čim vsaj od daleč sorodnim. Predvsem pa ker sta senegalski mojster kore (afriške harfe) in subtilen pevec Ali Boulo Santo Cissoko ter v New Yorku delujoči nemški trobilec Volker Goetze (trobenta, krilovka) uprizorila vrhunski koncert prefinjene avtorske glasbe. Zvenela je kot pozoren dialog med tradicijo griotov (pojočih pripovedovalcev zgodb, ki jih jezikovno neposvečeni sicer ne razumemo, lahko pa razberemo čustveno vzdušje) ter nežno zadržanim zahodnjaškim, čeprav izvorno prav tako afriškim cool jazzom, ki nekoliko spominja na slog poznega Milesa Davisa. Torej zanimiva in vseskozi prepričljiva sinteza prvinskega in sodobnega.
Končno le boljši obisk
Se je pa petkov nastop v Vetrinjskem dvoru - zaradi vremena prestavljen z dvorišča v dvorano - začel tako zgodaj (že ob 19. uri) zato, da bi se končal še pred začetkom uvodnega koncerta letošnjega cikla Jazz v Narodnem domu (o tem smo poročali posebej). Portugalsko-francosko-slovenski trio La Miseria Deluxe - Donatello Brida (harmonika, vokal), Florent Maneveu (tuba), Peter Ugrin (violina) - izvaja lastne skladbe na osnovi tanga. A ne takega, kot je zaslovel kot popularna plesna glasba in še manj bolj koncertno kultiviranega novega (čeprav - ne brez kančka zafrkancije - vključuje tudi to pa druge plesne zvrsti, kavarniške kancone, šansone, skoraj brechtovske songe, kantavtorstvo ...), ampak tistega prvobitnega, ki je vzniknil v (lumpen)proletarskih beznicah predmestij argentinske prestolnice Buenos Airesa. Piratski tango, kot ga imenujejo sami, je s simpatično sproščenostjo prepričal občinstvo, ki je le zasedlo vsaj dobro polovico od okrog 40 sedežev.
Zaključni večer v soboto, 23. oktobra, je z dvojnim koncertnim sporedom spet potekal v Pekarni. Uvodoma je nastopil domači trio Hedera vento - Mojca Kamnik (viola, mandolina, vokal), Urša Lorber (violina, viola, vokal), Aljaž Lipuš (kitara, vokal). Njihova glasba z elementi bluesa, jazza, kubanskih in sovjetskih ... revolucionarnih, popularne country glasbe in še česa sicer gradi na bogatem ljudskem izročilu Koroške, a tudi drugih slovenskih pokrajin. Posebnost je prepletanje več virov in odprt odnos do njih - na primer prevod prekmurske Zrejlo je žito v koroško narečje in okolje (tako postane Zrela je ajda) ter iz mola v dur. Že ime skupine v umetnem mednarodnem jeziku esperanto (v slovenščini bi bilo Bršljanov veter) pa nakazuje neobremenjenost z anglofonsko globalnimi, nacionalnimi, a tudi modno trendovskimi preferencami.
Sploh ne po naključju so organizatorji prav za zaključek prihranili atraktivno (slovenski publiki že znano in tudi siceršnji pekarniški ponudbi bolj sorodno) mednarodno uveljavljeno madžarsko skupino Meszecsinka - Annamaria Olah (vokal, brenkala, piščali), Emil Biljarszki (klaviature, kitara), Arpad Vajdovich (baskitara), David Krolikowski (tolkala). Ime zveni nekam slovansko - in tudi je. Mesečinka je v slovenščini majhna in strupena luminiscentna meduza; v madžarščini nima pomena (Google translate - previdno z njim! - sicer izvrže apnenec), v bolgarščini, maternem jeziku enega od članov zasedbe, pa je pomanjševalnica za Luno. To bo. Sploh glede na spogledovanje s progresivnim psihedeličnim rockom, prepletenim z raznorodnimi etničnimi elementi. Madžarskimi, romskimi, balkanskimi, latinskoameriškimi, orientalskimi, sibirskimi ... V ospredju je karizmatična pevka z markantnim glasom, ki se igrivo suvereno sprehaja med najrazličnejšimi, tudi dokaj eksotičnimi vokalnimi tehnikami. Vse skupaj zveni hkrati hipnotično in divje dinamično, kot v nekakšnem rudimentarnem transu. To je naletelo na ustrezno vzhičen odziv občinstva, ki se ga je - končno - nabralo skoraj kot na vseh prejšnjih večerih skupaj.
Letošnja Etnika je torej mimo, naslednja se že načrtuje. Istoimenski zavod pod vodstvom Marjana Ornika pa pripravlja še čez vse leto razpršeni cikel bolj (etno)jazzovskih koncertov Blue Planet. Italijanski kvartet OttoMani - Tolga During (kitara), Achille Succi (basklarinet), Andrea Lamacchia (kontrabas), Francesco Savoretti (tolkala) - je bil prvotno napovedan v začetku oktobra, a so koncert prestavili na petek, 26. novembra, ob 20.30 v Veliki dvorani Narodnega doma.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
