Čeprav bi danes večina ljudi rekla, da igra glasba pomembno vlogo v njihovem vsakdanjiku, pa ostaja dejstvo, da je v zahodnem svetu zreducirana na ozadje, na zabavo, ugodje ali kvečjemu majhen obliž na drobne tegobe življenja v razvitem svetu. Film Kriči, Sarajevo! nas spomni, kakšno moč lahko glasba odigra v družbenih okoliščinah, ki so večini mladih v našem okolju povsem nepredstavljive. Decembra 1994, skoraj tri leta pred veliko bolj opevanim koncertom skupine U2, je namreč okupirano Sarajevo obiskal Bruce Dickinson, frontman skupine Iron Maiden, in odigral skrivni koncert za tamkajšnje občinstvo. Dogodek, ki je takrat potekal v zavetju pred švigajočimi naboji in padajočimi granatami, je spremenil življenje tako članov skupine kot gledalcev, ki so bili tistega večera prisotni pod vročim odrom.
Dickinsonov koncert v vojnem Sarajevu že sam po sebi zveni kot neverjetna zgodba, idealna za filmsko adaptacijo, a velikokrat smo že videli, da lahko tudi najboljše zgodbe uniči slabo izveden film. Na srečo se v tem primeru to ni zgodilo. Režiserskemu debitantu Tariku Hodžiću se je uspelo dokopati do nikoli videnih fotografij in domnevno neobstoječih video posnetkov tega koncerta, kar je bil povod v impresivno produkcijo filma, kakršne v jugoslovanski regiji praktično ne polnimo. Ustvarjalci so namreč k udeležbi povabili vse protagoniste te zgodbe, vključno z Bruceom Dickinsonom, ki je ob tej priložnosti tudi znova obiskal Sarajevo.
Tisto, kar se odvije pred nami, odločno presega običajno dokumentaristično pripovedovanje. Dickinson je med travmatizirano mladino prinesel žarek upanja in začasno normalizacijo življenja, kljub temu da je za to pravzaprav žrtvoval svoje lastno življenje. Neizmerna hvaležnost tudi 25 let kasneje še vedno žari iz izpovedi obiskovalcev koncerta, preko katerih Hodžić sijajno demonstrira vso absurdnost vojnega konflikta. Ker je šlo za povsem običajne mladostnike, ima nasilje, ki je zarezalo v njihova življenja, na gledalce še toliko bolj boleč učinek. Po drugi strani pa so slikovite tudi številne anekdote, ki jih v filmu izpričajo glasbeniki sami, saj ena za drugo pokažejo, kako vojna pušča globoke travme tudi na tistih, ki so vojno izkusili zgolj kot mimoidoči, nevtralni opazovalci.
Hodžić se je pri pripovedovanju v največji meri zgledoval po sodobnem komercialnem dokumentarističnem pripovedovanju. Film zaznamuje dinamičen tempo, ki sledi zgolj pravilu logičnega sosledja in se mu uspe izogniti nepotrebnemu poetiziranju, ki je značilen za filmsko ustvarjanje na teh prostorih. Kriči, Sarajevo! je izredno gledljiv dokumentarec, ki se s kombinacijo močnega čustvenega naboja in zgodovinske pomembnosti predstavlja kot nepogrešljiv dodatek filmom na temo vojne na območju bivše Jugoslavije, obenem pa gre tudi nasploh za odličen film, ki se lahko povsem kosa z mnogo dražjimi dokumentarci velikih ameriških postaj. V času, ko se vojna na območju bivše Jugoslavije vse bolj oddaljuje iz kolektivnega spomina mladih, ponuja film Kriči, Sarajevo! izjemen prikaz psihološkega uničenja, ki ga s sabo prinaša brutalno nasilje, obenem pa tudi odrešujoče moči, ki jo v takšnih trenutkih lahko ima glasba.
