Vse dokler bo filmska industrija temeljila na načelu dobička, tako dolgo bodo tudi tisti najbolj sveti grali iz zgodovine filma prejemali svoja nadaljevanja in adaptacije. Konec koncev se je v tem desetletju to zgodilo vrsti filmov, za katere se je venomer zdelo, da so nedotakljivi - Iztrebljevalcu, Trainspottingu, Twin Peaksu. In če smo že odprli to Pandorino skrinjico, potem po tej sprevrženi logiki ni ovir, da ne bi istega storili še z Izžarevanjem Stanleyja Kubricka. Pri tem ni toliko problem to, da Stephen King napiše nadaljevanje enega svojih najbolj uspešnih romanov, temveč to, da se najde nekdo z imenom Mike Flanagan, ki misli, da bi bila dobra ideja posneti nadaljevanje ene največjih mojstrovin žanrskega filma v 20. stoletju, ki jo je za povrh posnel eden največjih genijev filmske umetnosti nasploh. No, če smo vsaj za trenutek nekoliko bolj prizanesljivi, je vsekakor treba ugotoviti, da se je Kubricku nekaj podobnega že zgodilo, in sicer z Odisejo v vesolju (1968), ko so brez njegovega sodelovanja posneli film 2010: Druga odiseja (1984). In ta film, osovražen in nedorasel izvirniku, kot je morda ob izidu bil, danes jemljemo za dokaj solidno, čeravno zelo hollywoodsko nadaljevanje neke mojstrovine, ki je kajpak ni bilo mogoče preseči. Lahko vsaj kaj približno podobnega doseže tudi Flanaganov Doktor Sleep?
Težava je v tem, da se nadaljevanje Izžarevanja sooča s skorajda nepremostljivim problemom. Kubrickov film je bil prežet s skrivnostmi in dvoumnostmi, katerih lepota je bila prav ta, da jih je režiser odnesel s sabo v grob in do danes ostajajo nerazrešene. Še vedno ni jasno, ali film namenoma govori o holokavstu nad ameriškimi Indijanci in o lažnem pristanku na Luni ali pa se ti namigi zgolj naključno sestavijo v gledalčevem umu. Prav zato Doktor Sleep že v izhodišču poseže v osje gnezdo, ko zdaj podaja "dodatno razlago" tistega, česar Kubrick nikoli ni nameraval pojasniti. Izžarevanje je bil film, ki je iz hotela Overlook naredil sijajno, subtilno alegorijo potlačenih travm ameriške družbe, Doktor Sleep pa zdaj počne vse drugo kot to. Flanaganov film je bolj kot preprosta zgodba o razpadu družine tipičen primer komercialnega žanrskega filma, ki se z intenzivno uporabo digitalnih učinkov vpikne v kičast prikaz mističnega in paranormalnega. V njem je veliko več Šestega čuta (1999), Flanaganove lastne Oiuje (2016) in celo Twin Peaksa (1990) kot pa česarkoli Kubrickovega. (Dejstvo, da tudi tukaj nastopi igralec Carel Struycken iz Twin Peaksa, zgolj potrjuje to primerjavo.) Vendar pa Flanagan po pričakovanju ni režiser, ki bi imel znanje ali navdih posneti vsaj približno izviren avtorski film in prav zaradi slovite zapuščine izvirnika je skrajno moteče, kako ceneni so prijemi, s katerimi nas obstreljuje njegov film. V njem najdemo vse klišeje sodobnega hororja, vključno z intenzivno uporabo ambientalne glasbe, ki še bolj nazorno demonstrira režiserjevo nesposobnost, da bi zgodbo povedal z osnovnim filmskim jezikom namesto s skakanjem gledalcu v obraz.
Manjka tista režiserska vizija, ki bi si drznila s filmu lastnimi sredstvi reinterpretirati Kingov roman
