Bridka metafora razpadajočega sveta

Že vstop gledalcev v prostor je bil drugačen kot ponavadi na Malem odru. Vstopili smo skozi/na sceno in obsedeli v centru dogajanja ali v razkritem zaodrju. V neposredni bližini s protagonisti, tremi načetimi, zavaljenimi poštnimi uslužbenci, zataknjenimi v času. Voajersko smo prevzeli njihovo očišče, iz notranjosti pošte kot utelešenja pomembne inštitucije v propadanju, z njimi strmimo navzven. Če ta zunaj sploh še obstaja. Že pri vstopu nas preplavi vonj po zatohlem in rumena poštna barva ščemi v oči. Diagonalna prazna scena in hladna luč Branka Hojnika korespondirata s praznino in jalovostjo uradniškega "agiranja" akterjev, ki to niso, ki so v svoji pasivni rutini intimno in poklicno popolnoma odtujeni in nemočni, kot je impotentna institucija pošte, ki z vsakim dnem bolj tone in se spreminja v bedno trgovino z mešanim blagom. Opičje posnema splet, a bitka je vnaprej izgubljena. "Flamingi in recepti za potice s slanino", novi artikli pač, ne morejo rešiti pred neizbežnim propadom kastriranega nekdanjega urada za komuniciranje z večstoletno tradicijo. Vse to naznanja radikalno odsotnost smisla v instituciji, ki z rutino svojih konvencij predstavlja le še zadnjo fazo godotovstva ali sizifovstva najtrdovratnejše vrste. V bistvu je Kafka že pred stoletjem povedal vse o neuspešnem boju posameznika z okostenelo birokracijo, a Vilčnikova in Zidarjeva, avtorjeva in režiserjeva pozicija ni opozicija sistemu, njuni antijunaki so involvirani vanj in so že njegove žrtve, a vsaka s svojim malim hrepenenjem.
Trojica poštnih uslužbencev - Žunko (Žan Koprivnik), Dellarea (Gregor Podričnik k. g.) in Koritnik (Blaž Dolenc) - je točno taka, kot bi izstopila iz katerega od filmov švedskega filmskega mojstra tragikomičnosti, bizarnosti bivanja Roya Andersona. Režiser Juš A. Zidar je nadgradil, spretno premeščal izjemno razprto Vilčnikovo besedilo, ga očistil aluzij na konkretne kraje in čase, ki jih v drami mrgoli, in z ekipo strastno zastavil dogajanje, ki v svoji bridki trpnosti silovito učinkuje na gledalca. Pošta je metafora razpadajočega sveta, ki se v zadnjih vzdihljajih še zmeraj krčevito oklepa konvencij oziroma so ji samo še te ostale. Zaznamovana je s časom, ki ne le da teče počasneje kot v realnosti, na neki točki jo čas povozi, urni kazalci se dobesedno sesujejo.
Čas sicer protagoniste nenehno določa, bodisi ko se vpisujejo na prezenčno listo zaposlenih, ki je duhovito nameščena na dirigentsko stojalo ob vhodu, in izpisujejo z nje bodisi ko eden od trojice pritiska na alarmni zvonec, ki naznani prihod stranke ali konec izmene, absurdni ritual, povsem oropan vsakega smisla.