Boris Jaušovec
Otvoritev Letnega kina Minoriti je bila v soboto zvečer s projekcijo filma Ne bom več luzerka ter odprtjem razstav Dar mariborske slikarke Natalije R. Črnčec in Ekstremno slovensko fotografa Marka Golnarja, ko so ponudili še publikacijo Žige Brdnika in Miha Horvata 17 pogovorov s slovenskimi gledališkimi ustvarjalkami, ki jih je portretiral Golnar, zmagovita.
Portorož, Maribor, Motovun
Že na odprtje razstav je prišlo skoraj 150 ljudi, kino pod zvezdami pa je bil kakšno uro kasneje skoraj povsem poln. Letni kino v svoji "tretji ediciji", kot je zbrane nagovoril Žiga Brdnik, ob sredah in sobotah ter še dveh petkih poleti v Mariboru pripravlja ekipa nekdanjega kina Udarnik oziroma Društvo za razvoj filmske kulture Maribor (GT22) ob pomoči Lutkovnega gledališča, Mariboxa in Kooperative Peron. Film, ki je otvoril tudi lanski slovenski filmski festival v Portorožu in bo čez nekaj dni odprl tudi festival v hrvaškem Motovunu, je režirala in zanj scenarij napisala Urša Menart. V Portorožu je kot prva slovenska filmska režiserka sploh za Luzerko dobila vesno. Nepretenciozen, silno gledljiv film na lahno humoren način, in zato v ostrem kontrastu, spremlja brezizhodno situacijo mlade protagonistke Špele. Ta v dobi brezobzirnega kapitalizma ostane - zdi se, da čisto nič kriva - brez (stalne) službe, brez (stalne) strehe nad glavo, pa tudi brez (stalnega) fanta. Film se je mariborske publike dotaknil in veliko gledalcev se je po projekciji za tribunami z veseljem pridružilo pogovoru Brdnika z režiserko Menartovo in direktorjem fotografije Darkom Heričem.
Ostati ali iti
Mlada režiserka je povedala, da se je tudi sama ubadala z mislijo zapustiti Slovenijo, za kar se nazadnje odloči Špela, a je konec, katerega se je ožja ekipa odločila spremeniti mesec dni pred dokončanjem filma, nato presenetljiv: "Ni v tujini vse avtomatično boljše kot pri nas, sosedova trava ni nujno bolj zelena. Filme raje in boljše delam tukaj kakor v kakšnem Berlinu ali Torontu. Tistim ljudem tam ne bi imela kaj povedati, ljudem tukaj pač. No, drugo pa je, če bi zunaj bila kje za šankom. Kelnariti bi nemara bilo boljše v Berlinu kot v Ljubljani." Herič je radovedni publiki razložil, kako so snemali prizore, največkrat statično, v stanovanjih, ki "pa so bili posneti v studiu, ampak zelo realistično, da upam, da sploh niste pomislili na studio", pa na ulicah, kjer Ljubljana ni siva ali meglena, saj jo dičijo močne barve, denimo oranžna.
Gledalci so seveda po tihem želeli, da jim režiserka morda po svoje pojasni konec filma. Njen film vsekakor presega oznako nekaterih kritikov, ki so mu pripeli nalepko generacijski. A je Menartova to željo v kali zatrla: "Če bi vam povedala, kako jaz vidim, da se je izteklo, bi vam naredila zgolj medvedjo uslugo." In je požela še en zmagovit aplavz.
