Brbotanje filmskih podob v Karlovih Varih

Češko zgodovinsko termalno središče Karlovi Vari pretekli teden ni brbotalo le zaradi termalnih vrelcev in številnih turistov, ampak tudi zaradi filmov in filmarjev z vseh koncev in krajev. Nad po žveplu dišečo rečico Teplo, ob kateri se vrstijo predvsem več stoletij stari hoteli in kopališča, so se dvigovali ogromni plakati filmskih podob: kitajsko dekle na motorju, japonski samuraj, zaskrbljena arabska mati, ameriška zvezdnika Julianne Moore in Casey Affleck, slovenski filmski "polsestri" Liza Marijina in Urša Menart.
Odlika češkega festivala, ki se po odmevnosti uvršča za največjo evropsko trojico (Cannes, Benetke, Berlin), je prav v tem, da ne daje poudarka ekskluzivnim dogodkom in rdeči preprogi, ampak ves kaos filmskega sveta nekako postavi na isto raven.

Vzpenjajoča industrija, izginjajoča tradicija

Da se kitajska kinematografija razvija z bliskovito hitrostjo, vedno bolj dokazujejo tudi filmi v manj komercialnih vodah. V Karlovih Varih je navdušil predvsem monumentalni, triurni dokumentarec Izginjajoča vas (The Fading Village), ki nas je popeljal v vse detajle in velike plane kitajske gorske skupnosti. Najmlajši v njej še živeči prebivalec je 34-letni moški, kar pomeni, da čez nekaj desetletij verjetno tam ne bo več nikogar. Ker za svojo ekspanzijo kitajsko gospodarstvo potrebuje neizmerne količine delovne sile in potrošnikov, je vaščanom država celo pripravljena plačati, da se preselijo v mesto. Hkrati jim je z lastnim načinom dela in življenja na podeželju tudi vedno težje preživeti. Gledalca ob mestoma mojstrskih filmskih podobah, ki beležijo zadnje izdihljaje neke tradicionalne kulture, hkrati popade občutek žalosti in hvaležnosti, da jih je lahko videl vsaj na filmskem platnu.
Prav tako se kitajski dokumentarni film Konfucijanske sanje (Confucian Dream), ki si je v dokumentarni sekciji prislužil posebno nagrado žirije, podobnega problema loteva na ravni vzgoje. Mlada družinica se znajde na razpotju, ko se začno razhajati pogledi matere, ki vztraja pri klasični, konfucijanski izobrazbi še niti šoloobveznega sinčka, in očeta, ki takšnega pristopa ne želi razumeti in ga zavrača s potrebo po otrokovi brezskrbnosti in neobremenjenosti. Film režiserke Mijie Li ponuja tako globok vpogled v družinsko intimo, ki jo kakopak sooblikujejo tudi babice in dedki, da gledalec pozabi, ali gleda dokumentarni ali igrani film. Konfucij, čigar misli tudi sodobni kitajski sistem spretno uporablja za družbeni inženiring poslušnih državljanov, bi ob tem verjetno samo modro pripomnil: "Tisti, ki se uči brez razmišljanja, je izgubljen. Tisti, ki razmišlja brez učenja, je v veliki nevarnosti."

V objemu sanj

Sanje so že od začetka sedme umetnosti močna inspiracija filmarjev za ustvarjanje filmskih podob. A vsaj zame doslej neviden pristop si je zamislil nizozemski režiser Marc Schmidt. V enem filmu je zbral tiste, ki ne morejo spati, in tiste, ki spijo preveč, tiste, ki jih težijo nočne more, in tiste, katerih možgani so preobčutljivi ali celo odvisni od živce parajočih zvokov. Rdeča nit dokumentarca so sanje in spanje, zato je v naslovu grški bog, ki je skrbel za to področje: V rokah Morfeja (In the Hand of Morpheus). To nikakor ni tipičen antropološki dokumentarec o človeških težavah, ampak je avtor tudi formo prilagodil vsebini. In pri tem je bil tako uspešen, da je polovica kinodvorane zaspala, kar sicer za kak drug film ne bi bila ravno pohvala. "Moj namen gotovo ni bil, da gledalci ob filmu zaspijo," se je zasmejal Schmidt, "sem jih pa želel spraviti v sanjam podobno stanje."

Novi slovenski filmski up

Od slovenskih ustvarjalcev je nase najbolj opozoril Lun Sevnik, ki ga je kot študenta legendarne praške filmske šole FAMU s kratkim filmom Igranje (Playing) v sekcijo Future Frames predlagala kar Češka. Presunljivo zgodbo o samomoru dveh prijateljev, ki se odločita življenje vzeti pred spletnim občestvom, spremlja gledalec na robu sedeža in z zadrževanjem diha. Sevnik je v sodelovanju s svojim snemalcem zanj spisal kar 650 anonimnih spletnih komentarjev, ki segajo od odkrite zaprepadenosti (ta je kakopak v manjšini) do odurnega hujskaštva in pornografije. Z zgodbo, ki bazira na resničnih dogodkih, saj so tovrstni izzivi in obupani kriki po vsaj virtualni vidnosti že postali dejanski del spletne kulture, nam je ponudil vpogled v greznico virtualne spletne komunikacije in izkrivljenih medčloveških odnosov, ki vladajo v takšni, velikokrat brezčutni družbi.
Največ upov je sicer slovenski film polagal v novi celovečerec Damijana Kozoleta Polsestra, ki se je potegoval za glavne nagrade festivala. Ker je Kozole z Nočnim življenjem pred tremi leti že osvojil nagrado za najboljšo režijo, so si ga Čehi tudi tokrat zaželeli v tekmovalnem programu. A po ogledu je bilo hitro jasno, da se bo za kristalne globuse težko potegoval, čeprav so ga češki gledalci tudi tokrat sprejeli razmeroma dobro. Vsaj v prvi polovici pretežno nedodelana zgodba in mestoma nerealistični dialogi puščajo gledalca ob povprečni režijski izvedbi hladnega in zdolgočasenega, čeprav gre v osnovi za globoko osebno in intimno zgodbo. K neprepričljivosti svoje dodajajo tudi tipično slovenski filmski elementi, kot so zloraba zdravil ter bolj ali manj prozorno nefunkcionalni družinski odnosi. Na srečo vsaj v drugi polovici film pridobi tempo in globino, rešuje pa ga predvsem mlada igralska zasedba: za prvo glavno vlogo presenetljivo prepričljiva Urša Menart, ki je sicer tudi soscenaristka filma, ter soigralca Liza Marijina in Jurij Drevenšek.

Kristalni globus v Bolgarijo, Lari posebna nagrada žirije