Bralci varni, ko gre za ruske prevode

Drugi večer novega festivala v Mariboru, imenovanega Prevodni Pranger, posvečenega prevodom svetovne književnosti in humanistike, je bil v znamenju ruskega jezika. Selektorica večera je bila urednica, prevajalka in kritičarka Jelka Ciglenečki. K pogovoru je povabila kot diskutantko izkušeno rusistko in prevajalko Andrejo Kalc, s katero sta s pomočjo primerov na projekciji osvetlili prevajalske orehe in rešitve, ki jih je v slovenskem prevodu uporabila književna prevajalka dr. Urša Zabukovec. Ni le vrhunska prevajalka iz ruščine, ampak tudi iz španščine in poljščine. Več kot dvourni večer je bil bogat, izjemno tehten.
Razpravljale so o satirični noveli Fjodorja M. Dostojevskega Nespodobna anekdota (Študentska založba, 2007) in o postapokaliptičnem romanu Tatjane Tolstoj Mjausk (DSP, Forum slovanskih kultur, 2016); zanj je prevajalka pred dvema letoma prejela Sovretovo nagrado.

Mislili, da je Dostojevski prebran

Zakaj je izbrala Zabukovčevo? Ker urednico največkrat preseneti s kreativnimi, pogosto neklasičnimi rešitvami, ki si jih lahko privošči zaradi obsežnega poznavanja avtorja in dela, ki ga prevaja. Je pomembna ambasadorka literatur, iz katerih prevaja, tudi avtorjev. Eden njenih osrednjih avtorjev je Dostojevski, njeni prevodi s spremnimi besedami prinašajo drugačno, širše branje tega avtorja, nove dimenzije, meni Jelka Ciglenečki. Izbrala je knjigo Nespodobna anekdota, ki je prevajalkin prvenec. "Knjiga je bila 2007. ob izidu dogodek. Tedaj smo še mislili, da je Dostojevski prebran, daljša novela pa je bila veliko presenečenje. S spremno besedo je prevajalka predstavila Dostojevskega kot futurističnega avtorja. Ob branju tega bomo tudi velike romane Dostojevskega brali drugače," je dejala Ciglenečkijeva in podkrepila vse s konkretnimi primeri - od poimenovanj protagonistov, ki so gogoljevsko humorna, kot Pralinski ali Psevdonimov, Mlekopitajev, kar v ruščini pomeni sesalca. Prevajalka je uporabila opombe, kar ni zaželeno v prevajanju, a selektorica je dokazala, da upravičeno. Opomba kaže na veliko težavo prevajalcev iz jezikov, ki so kulturno oddaljeni od nas.
Kako se prevajalec spopada s prevajalskimi orehi, kadar gre za zelo oddaljen kontekst? Urša Zabukovec najprej ni bila navdušena, da je bil izbran za Pranger njen prvenec, hkrati pa se ji zdi prav, da se prevajalec včasih sooči z lastnimi začetki. Teksta od izida prevoda ni videla. Danes je zgrožena nad mnogimi svojimi rešitvami in vidi celo, katera ruska fraza je bila narobe prevedena. "Prevod je malce preveč zvest, morala bi biti malo bolj pogumna. Rusi dajo vse svoje emocije v intonacijo, mi pa nismo zelo intonirani ljudje. In morala bi si upati, dovoliti več," je priznala. Tudi opomb danes ne bi več dodala, danes bi pojasnila v spremni besedi. Andreja Kalc je velika ljubiteljica opomb, sploh pri klasikih. Seveda če je prevod leposlovno in estetsko odličen, kot so Uršini, je dejala. Obdobje, ko so govorili, da prevajalec pade na opombi, je mimo.

Mjausk - prevajalska mojstrovina

Drugi roman, ki ga je izbrala selektorica, je prevajalska postmodernistična mojstrovina Mjausk Tatjane Tolstoj. Prva, ogromna zadrega je citiranje brez navajanja virov. Vse je zmešano v literarni tekst, prevajalka pa je na koncu naredila seznam navedkov. "Ko sem prvič brala v izvirniku roman Mjausk, nisem razumela ničesar," je priznala Ciglenečkijeva, tudi rusistka. Roman je antiutopija, dogaja se v Moskvi po eksploziji, namiguje na atomsko vojno, ljudje občutijo posledice radioaktivnosti. Roman vsebuje polno poimenovanj te nove predmetnosti in neologizmi zmedejo tudi ruske bralce. Prelet prevedenih rešitev pokaže na izjemno inventivnost in jezikovno znanje prevajalke. Znižan pogovorni jezik je poln kreativnih fraz, prevajalka je včasih bolj sočna od originala. Fascinantni prevajalski podvig je protagonistova knjižnica z avtorji, ki jih je prevajalka z osupljivo iznajdljivostjo in poznavalskostjo prestavila v slovenščino, pomensko pa tudi z našimi dejanskimi avtorji - Kravos, Košuta, Vouk, Zajc, Žabot ... Lepa ponazoritev velike prevajalske svobode, brez katere bi bil ta roman neberljiv in slovenskemu bralcu zelo oddaljen. Prevajalskih problemov je bilo nešteto, rezultat pa je izjemno sočen tekst z domišljijskimi eskapadami.
Zabukovčeva je nižala jezik v gorenjske registre, šla velikokrat po svoje. Tolstojevo je prevajala "težko in dolgo". Dve verziji je naredila, ker se je prvič ustrašila svojega prevoda in ga je popravila v knjižni jezik. Na koncu se je odločila za prvotno verzijo. "Spustiti se je treba v neko mentalno stanje in približati delovanje izvirnika delovanju prevoda. Nisem imela nobenih dilem, brala sem avtoričine eseje o mentalno retardiranem glavnem junaku, ki mu je ABC pletenje enako zabavno brati kot Zločin in kazen. Tako bizarno je uredil tudi svojo knjižnico," pravi prevajalka, ki pogreša večjo povezanost ruskih prevajalcev.

Prevajalščina

Andreja Kalc pravi, da dajejo napačen vtis mladim generacijam, ki vstopajo v ta poklic, ki ni vedno slabo plačan. "V prihodnosti bodo po napovedih obstajali le literarni prevajalci, tehniške in druge bodo nadomestile tehnologije." Po njenem so prevajalci Dostojevskega v vsaki kulturi "posebne živali". Govorila je po Kraševcu o prevajanju v knjižno slovenščino, ki jo imenuje kar prevajalščina. Večina prevajalskih kolegov prevajalce lovi prav na knjižni slovenščini. Prevajati Dostojevskega v zlikanem visokem kodu - v prevajalščini - je po njenem zgrešeno.
Zabukovčeva se je razmeroma pozno prevajalsko lotila sodobnih avtorjev. Umrle avtorje lahko malo idealiziraš, pri sodobnih pa je manj distance in možnosti navduševanja nad njimi. Pisatelja poznati v živo pomaga pri razumevanju in prevajanju, ko slišiš njegov glas, intonacijo. "Ko berem druge prevode Tolstojeve v poljščino, angleščino, se včasih zgražam," pravi prevajalka, ki trenutno prevaja Mladeniča Dostojevskega. "Predsodek, da je Dostojevski slab stilist, so izumili teoretiki. Je izjemen, subtilen stilist. Do nezavesti je mestoma izpiljen. Pri Mladeniču imam problem, ker je jezik na mnogih mestih namerno slab. Neprestano se ponavljajo iste besede, slog prenapetih sanjaških najstnikov. Razmišljaš, kaj bo rekel na to urednik, kako bo hotela lektorica kak sinonim, da se ne bo ponavljajo. Morala bom razlagati, da tako mora biti. Zato imam tako rada spremne besede ob svojem prevodu, da take stvari razložim, tudi namerno slab slog. Želja po friziranju, polepšanju v prevodu je nenehno prisotna, da ne bo očitkov o slabem prevodu," pravi Zabukovčeva in poudarja, da se je treba prevajalcu učiti tudi ponižnosti, da sprejme slog drugega prevajalca, ki je legitimen, a ni tvoj. To je urjenje v humanosti, sprejemanju.