Akcijska drama v terariju

Ibsena v stekleni kletki smo že videli. V Heddi Gabler v režiji Mateje Koležnik v Drami SNG Maribor pred štirimi leti so akterji na ozki, z vseh strani s steklom zaprti pisti z minimalnimi premiki utelešali ujetost v konvencije in v lastne projekcije. Sčasoma so se na stenah nabirali odtisi dlani, ki so zaman tipale, da bi našle pot iz ukleščenosti; nezmožnost, da bi zadihali, pa je kulminirala s požarom v kotu kletke, dimom in zarošenim steklom.
Strahovi v režiji Igorja Vuka Torbice operirajo z enakimi oziroma podobnimi scenskimi materiali in učinki (podobne so tudi popolne zatemnitve, čisti svetlobni rezi med prizori), vendar na večjem teritoriju, na celem odru, ki ga zapira steklena četrta stena. Ta bolj kot zaustavljanju prebojev služi zaziranju protagonistov v tisto nekaj zunaj, ki je hkrati zaziranje vase. Trenutki zamrznitve so trenutki najglobljih uvidov zlasti ženskih likov, torej gospe Alvingove in Regine. Hkrati pa s pred steklom postavljenim, skoraj na steklo nalepljenim dogajanjem režija bolj natančno usmerja gledalčev pogled.
Tako kot pri Koležnikovi je tudi pri Torbici Ibsenov tekst očiščen, rešen razlagalne navlake, vendar je hkrati dopolnjen. Ustvarjalci so na izbranih mestih dramsko besedilo družbenokritično aktualizirali, recimo z vprašanjem, ali bodo v zavetišče za otroke sprejeli tudi begunce, ali pa z mešanjem nekakšnih investicijskih skladov v poslovanje pastorja Mendesa. Kot lik je najbolj v naš čas premaknjen Osvald, kot slikar je zaslovel z "instalacijami", slišimo. Te - bolj ali manj motivirane, bolj ali manj podprte in bolj ali manj posrečene - verbalne dopolnitve teksta/konteksta pa dopolnijo radikalnejše dogajalne spremembe ali eksplikacije.
Psihološka drama postane z njimi akcijska drama, atmosferska sila se potencira oziroma sprosti v telesni sili, mučno vztrajanje uničenih življenj pa se razreši z aktivnimi samomori in umori. Čeprav uprizoritev morda samo potencira implicitne dramske predpostavke, je na koncu vse drugače. Če je pri Ibsenu Osvald hotel od Regine izsiliti poljub, jo tukaj posili. Strahu pred incestom torej ni več, ker se incest zgodi, in to ne v "drugi sobi", ne samo preko poročanja, ampak na odru. Ne samo pred stekleno steno, ampak tako, da žrtev in rabelj med dejanjem zreta v publiko. Ta akt ne ožigosa samo posiljevalca, popolnoma spremeni tudi psihologizacijo posiljene - Regine ga res zapusti, vendar bolj dokončno, ker naredi samomor. Mirnemu obešanju sledi v zaključnem prizoru med materjo in sinom kaotično prerivanje in pokanje, Ibsenov morfij nadomesti pištola.