Denis Škofič: Tuskulum. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2023. (Zbirka Poezija)
Enega izmed možnih vstopov v tretjo Škofičevo pesniško knjigo omogoča prav naslovni Tuskulum, oznaka za nekdanje mesto v gorovju Alban, kamor so se v času Rimskega cesarstva umikali patriciji, kadar se jim je zahotelo nemotenega razmišljanja v blagodejnem miru. Od tod tudi figurativni pomen Tuskuluma kot idealnega kraja za premišljevanje, obujanje spominov in pisanje.
Z današnje perspektive je Tuskulum dragocena ruševina, nekakšen ne-kraj, mrtvo mesto, ki se je iz dejanskega, oprijemljivega mesta v stoletjih transformiralo v obče mesto. Je torej navzoče kot zgolj nekaj nebivajočega, a kljub temu za poezijo nič manj zavezujočega. "So nevidni kraji, so nevidna mesta," poje Škofičev pesniški glas, samega sebe dopolnjujoč s pojasnilom: "Mimo mojega teče reka in ga prepreda z mnogimi/mrtvicami in obkroža z rokavom, čez katerega vozi/izrezbarjen oltar z razpelom." Ti stihi so le eden izmed številnih podobnih signalov specifičnega pesniškega postopka, utemeljenega v dinamiki, ki je posledica napetosti in tesne prepletenosti med ubesedovanjem stvari in pojavov, neodvisnih od človekovega posredovanja (V rahlem pišu vetra na niti pajčevine lebdi rumen list), in oblikovanjem večplastnega domišljijskega dogajanja, sredi katerega se govorec bolj ali manj suvereno giblje (Nekje je mesto s špelunko,/v kateri poštar z gosti/v vlogah planetov/uprizarja sončni mrk /…/ v istem mestu leži na trgu/sredi razbitin nagačen kit ...) Sporočajo nam, da je Tuskulum predvsem knjiga o prostoru, čeprav napolnjenem s pisano druščino živali, rastlin in ljudi, z njihovo snovno in nesnovno dediščino, ki je tudi tokrat nespregledljiv sestavni del Škofičevega pesniškega imaginarija, vezanega na pokrajino ob Muri.
Posebnost, ki nakazuje premik znotraj avtorjeve poetike, je opažanje, da se v perspektivi omenjenega pesniškega postopka vse konkretne prostorske in časovne oznake te poezije pnejo čez vsakokratno stvarnost, jo skušajo preseči, dokler ne privzamejo virtualnega statusa ne-kraja, imaginarne pokrajine, poseljene z bitnostmi organskega in anorganskega življenja. Poleg svinjske glave, panjskih končnic, papirnatega zmaja, divje mačke in še marsičesa ima v knjigi posebno mesto jelenje rogovje. Zanimivo je opazovati, kako vse te bitnosti niso prispodobe, čeprav učinkujejo ikonično; so prej svoje lastne podobe, ki omogočajo vpogled v avtoreferencialno razsežnost Škofičeve poezije. Iz besedila v besedilo lahko spremljamo njihova pojavljanja, izginjanja in vnovična pojavljanja, medtem pa ta divji ples prekinjajo izrazito kratke pesmi, nekatere spominjajoče na haikuje, druge na sentence, tretje na zgolj trenutne prebliske.
Nina Dragičević: Ampak, Kdo? Ljubljana: Škuc 2023. (Zbirka Vizibilija; 53)
Srečanje z najnovejšo knjigo Nine Dragičević bralstvo že pri prvem branju vpelje v svojevrstno pesniško pripoved, medtem ko nas seznanja z življenjem treh protagonistov, gospodom Staničem, gospo Jerman in njenim sinom. Nobenega dvoma ni, da je na delu neke vrste narativna poezija in s tem tudi pesniška pisava, sicer še vedno značilna, a vendarle drugačna od tiste, znane iz avtoričinih predhodnih zbirk.
Med protagonisti se dogajata dramski zaplet in razplet, ki pa ostaja brez katarze. Z njimi se ne moremo in nočemo poistovetiti. Kdo bi se? Gre za življenja, umeščena v blokovsko naselje slovenske province, omejena z vzdrževanjem videza spodobnosti in najbolj pritlehnimi vsakdanjimi opravki, začinjenimi s skrajno opreznim opazovanjem in komentiranjem neposredne okolice. Navzlic vsemu temu in opažanju, da so razmerja med osebami podana na način, ki bolj kot na dialog spominja na didaskalije, nas besedilo sili, da z zanimanjem sledim zgodbi do konca. Toda to ni enostavno. Pesniško naracijo prekinjajo elementi, ki razbijajo njeno pričakovano zaporednost in bralstvo potiskajo v intenzivno zaznavanje besedilnih in mestoma tudi grafičnih prvin, sopostavljenih v prostoru. Te prekinitve sicer motijo suspenz, a so funkcionalne, saj ob branju Ampak, Kdo? ne kaže pozabiti, da gre za liriko. Ne smemo je torej brati samo linearno oziroma horizontalno. Upoštevati je treba tudi njeno vertikalno razsežnost, saj knjiga šele tako dejansko učinkuje v prostoru in času -- postane zares afektivna. Pripravi nas do tega, da na vprašanje, "Ampak, Kdo?", ki ni ne pravo ne retorično, temveč značilno lirsko vprašanje, odgovarjamo z "jaz". Toda kaj je ta afekt? Nedvomno posledica recepcijskega procesa, ki nas vleče iz naše cone udobja; tistega namreč, ki mu "logika klozeta", kakor jo opiše avtorica spremne besede, ni povsem tuja. Iz verza v verz smo bolj pripravljeni izstopiti iz te cone, četudi zgolj na diskurzivni ravni, in poseči v javno sfero. Gre torej za izrazito angažirano poezijo (čeprav tudi eksperimentalno).
Recepcijski proces besedila uokvirjata izjavi, ki s perspektive celote učinkujeta kot sentenci, izhodiščna ("pomembno je biti sin") in sklepna ("pomembno je biti mati"). Ta vrže senco dvoma na morebiten srečen razplet zgodbe in nas ob neogibnem vnovičnem branju napoti nazaj na tiste odlomke in hkrati prazna mesta med njimi, ki kot natančen instrument prepoznavanja "padlega sveta naše faktičnosti" ali, kot pravi pesniški glas, "sveta čudes", v katerem "ljudje plačujejo, da se nič ne spremeni", sežejo v njegove najbolj prikrite meandre, zarežejo v na videz varni svet sprejetih idej in kristalizirajo v izvirno obliko kritike patriarhalne družbe.
Primož Repar: Zdrav Ko Riba: Pot z Unij in naprej: The Path from Unije and Beyond. Ljubljana: Založba Koščak in Apokalipsa, 2023 (zbirka Apokalipsa; 77).
Ob soočenju z najnovejšo, tokrat dvojezično pesniško zbirko Primoža Reparja se misel nehote dlje kot običajno pomudi ob naslovnici. Zdi se, da angleška različica naslova (izraz "naprej" je preveden z "beyond") natančneje kot izvirnik kaže na temeljeno naravnanost knjige. Poleg tega ni težko opaziti, da pregovorna besedna zveza "Zdrav Ko Riba" ni del naslova, pač pa neke vrste psevdonim, morda celo oznaka za avtorjev alter ego. Njen učinek je nepričakovano kompleksen. A to odkrijemo šele, ko knjigo - sestoječo iz vrste kratkih pesemskih besedil, napisanih v haiku obliki – zapremo in se vrnemo na začetek. Tedaj ugotovimo, da je v zbirki, poleg drugega, vseskozi na delu specifična, vsaj triplastna ironija.
Njeno prvo plast razbiramo okoli vsepovsod prisotne podobe ribe in dejstva, da se beseda sama, kljub pogostim evokacijam njej najbližjega okolja, morja, vetra, sonca, barke in Unij, v tekstu pojavi le enkrat. Je torej prisotna na način odsotnosti, je shematična podoba, spominjajoča na razpoznavni znak prvih kristjanov. Druga plast ironije se poraja iz ljudskega rekla naših prednikov, ki so o človeku trdnega zdravja imeli navado reči, da je zdrav kot riba. Seveda niso imeli v mislih ribe na suhem, pač pa tisto v vodi, o katere čistoči se tedaj ni nihče spraševal, saj je bila samoumevna.
Glede na povedano in ob nespregledljivi navzočnosti haiku tradicije bi morda upravičeno pričakovali, da je v novi Reparjevi zbirki tematizirana predvsem ekološka problematika, povezana s konkretnim jadranskim otokom. Toda v nasprotju s pričakovanji nas Pot z Unij in naprej vodi nekam drugam. In prav ta "drugam", ki prej kot premočrtno nakazuje spiralasto gibanje, poraja tretjo plast ironije kot posledico napetosti med konotacijami izraza "Zdrav Ko Riba" in dejstvom, da pot z Unij in naprej vodi skozi psihiatrični oddelek neke bolnišnice, ki je poleg Unij pomemben topos zbirke.
Opraviti imamo s svojevrstnim lirskim potopisom, žanrom, ki v haiku tradiciji nikakor ni neznan, z opisom poti in transformacijo popotnika. Poti, ki se začne na Unijah (Safari/z osličkom/sva se takoj vzljubila), ima odločilen postanek v Arkadiji (Osreči me že/tvoja prisotnost/ko padam v tvoje oči), se v ustanovi spopade z duševno krizo (Zaprti oddelek -/s pazniki igram/ping pong) in se konča natanko tam, na rajskem otoku Unije, kjer je njen konec mogoče imeti za njen začetek (Otroci se še igrajo/luna se žoga/z njimi ta večer). In ta začetek, ki je ne-isti, saj je razberljiv na neki drugi ravni, je zagonetka in hkrati njena rešitev, imenovana salighed.
