Claude François je ime, ki je v frankofonskem svetu sinonim za pop glasbo, mednarodni javnosti pa je verjetno najbolj znan kot avtor melodije, ki jo je Frank Sinatra spremenil v eno največjih uspešnic vseh časov: "My Way". Čeprav je v Sinatrini izvedbi pesem postala himna samozavestnega slovesa, je bila izvirna francoska različica z naslovom "Comme d'habitude" napisana z drugačnim čustvenim nabojem, navdihnjena z razpadom ljubezenske zveze. Vendar pa za bleščečo kariero, v kateri je François prodal več kot 26 milijonov plošč in posnel 360 pesmi, stoji zgodba o človeku s težavnimi osebnostnimi lastnostmi in bizarnim koncem.
Življenje francoskega zvezdnika se je končalo nenadoma in tragično, na način, ki se zdi skoraj neverjeten. Umrl je v svoji kopalnici, ko je poskušal zamenjati ali naravnati žarnico na svetilki, medtem ko je bil še vedno v vodi. Zaradi električnega šoka je na mestu umrl.
Bil je patološko ljubosumen
Biografska drama z naslovom "My Way" (v Franciji znana kot "Cloclo", kar je bil pevčev vzdevek) razkriva temnejšo plat njegove osebnosti. Filmska kritičarka Anne Billson je v svoji recenziji filma opozorila, da je treba za popolno razumevanje Françoisa pogledati posnetke njegovih nastopov. Čeprav se je na odru smehljal, njegov izraz ni odražal nekoga, ki pleše iz čistega zadovoljstva. Opisala ga je kot človeka, ki izgleda, kot da ga obseda demon, ali kot mučeno dušo, ki mora peti na ves glas, da ne bi eksplodirala.
Njegov perfekcionizem je pogosto prehajal v obsesivno-kompulzivno motnjo. Bil je znan kot manični nadzornik, ki je želel imeti vajeti vseh vidikov svojega življenja trdno v rokah. Njegova ljubosumnost je bila patološka; svojo prvo ženo je zaklepal v stanovanje, ko se je sam odpravil v mesto. Zavist ga je razjedala tudi v odnosu s pevko France Gall. Ko je ta leta 1965 zmagala na tekmovanju za pesem Evrovizije s skladbo Sergea Gainsbourga, je François to težko prenesel, saj je uspeh partnerice dojemal kot grožnjo lastni veličini.
Na začetku svoje kariere se je zatekel celo k lepotni operaciji nosu, saj je bil prepričan, da je vsaka podrobnost ključna za uspeh. Njegova potreba po redu se je kazala v nenehnem ravnanju slik na stenah in preverjanju, ali se je na okrasnih figurah nabral prah. Do svojih sodelavcev je bil neizprosen; na spremljevalne glasbenike je pogosto vpil, če so odigrali napačno noto. Bil je človek, ki je hlepel po popolnosti, a ga je na koncu pokopala banalna napaka v domačem okolju.
