Pred dobrim mesecem dni je sosednjo Hrvaško, zlasti mesto Reka, pretresel brutalen zločin, v katerem je ugasnilo mlado življenje. 22-letna Romina V. je bila žrtev nasilnega dejanja, ki ga policija obravnava kot femicid. Osumljenec, 24-letni Fran B., naj bi ji z ostrim predmetom zadal številne poškodbe, zaradi katerih je kljub hitremu posredovanju reševalcev umrla. Tragedija se je zgodila le devet dni pred njenim 23. rojstnim dnem.
Zdaj se je z globoko osebno izpovedjo oglasila sestra pokojne. Njeno pismo ni le izraz bolečine, temveč klic na pomoč in opozorilo celotni družbi. Sestra Lucija v njem ne išče maščevanja, temveč odgovore na vprašanja, ki si jih po takšnih tragedijah zastavljajo mnogi svojci žrtev. Njeno celotno pismo, ki ga je delila z javnostjo, povzema hrvaški portal 24sata.
"To pismo pišem kot sestra. Kot hči. Kot mati. Kot nekdo, ki mu je nasilje vzelo del življenja, ki se nikoli ne bo vrnil," je zapisala v uvodu. Poudarila je, da se je njihov svet tistega usodnega dne razdelil na "prej in potem". Opisuje tišino, ki je nastala po umoru, in boleča jutranja prebujanja, ko za trenutek upaš, da so bile novice le grozljive sanje. Najtežje od vsega pa je pojasnjevati otrokom, zakaj "tete Romine" ni več na obisk, je zapisala.
Molk ni nevtralen
V nadaljevanju pisma sestra opozarja na širši družbeni problem. O nasilju se pogosto govori le skozi statistiko in senzacionalistične naslove, pozablja pa se na družine, ki ostanejo za njimi. Lucija poudarja, da se takšni zločini redko zgodijo popolnoma nepričakovano. Pogosto so prisotni znaki, ki pa jih okolica spregleda ali pa se odloči, da jih ne bo videla.
"Za vsem skupaj so pogosto znaki: nasilno vedenje, grožnje, nestabilnost, strah, ki ga nekdo vidi, a se odloči molčati," opozarja sestra in postavlja ključno vprašanje: "Kdo je vedel, a je molčal?" Jasno poudarja, da nihče ne more prevzeti krivde za dejanje drugega, vendar pa imamo vsi odgovornost, da reagiramo, ko opazimo nevarnost.
"Molk včasih ohranja navidezni mir, a ne rešuje življenj," je zapisala. Njeno sporočilo je jasno: če bo vsaj ena oseba po prebranem pismu prepoznala nasilje, prijavila grožnje ali zaščitila žensko, ki se boji, potem smrt njene sestre ne bo le še ena črna statistika v časopisih.
Pismo zaključuje z mislijo na vse žrtve nasilja in pozivom staršem ter partnerjem, naj si ne zatiskajo oči pred težavami svojih bližnjih.
