Triinšestdesetletni Marjan Elemir Rozman se na sodišču še vedno zagovarja zaradi tega, ker naj bi bil kar nekaj časa nasilen do svoje partnerice, januarja lani pa jo je celo poskušal ubiti. Že prej, 1. septembra predlani, naj bi poskušal ubiti tudi partneričinega nekdanjega partnerja. Kakšne poškodbe sta oškodovanca pri tem utrpela, so na zadnji obravnavi vprašali izvedenca medicinske stroke dr. Marka Juga. Če njegove ugotovitve zelo poenostavimo in strnemo: življenje ne enega ne drugega zaradi ran ni bilo ogroženo in tudi ne bi bilo ogroženo, četudi ne bi bila deležna zdravniške pomoči. Lahko pa bi bilo vse popolnoma drugače, če bi se napadalcu nekoliko "zatresla" roka.
Ubil mamo in jo zagrebel v jamo
Rozman ima težko kriminalno preteklost – prestal je 14-letno zaporno kazen, ker je leta 1998 ubil svojo mamo. Z baterijsko svetilko jo je večkrat mahnil po glavi, jo nato še ustrelil z lovsko puško in potem zagrebel v jamo, ki jo je izkopal z bagrom. Sorodnikom se je zlagal, da je odpotovala v tujino. Ko je kazen prestal, se je precej hitro znova vrnil za zapahe zaradi tatvine BMW-ja in vloma v hišo, od koder je ukradel denar, tehnične predmete in oblačila. Iz zapora je ponovno prišel predlani.
Še istega leta, 1. septembra, naj bi že poskušal ubiti Sandija Š., prejšnjega partnerja njegove partnerke Andreje L. (s katero sta se spoznala malo pred tem, ko je šel drugič v zapor). V obtožnici piše, da ga je z nožem najprej ranil po trebuhu. Ko mu je Andreja L. nož izpulila, pa je vzel drugega in ga z njim ranil po vratu. Andrejo L. naj bi poskušal ubiti 12. januarja lani. Tudi njo naj bi z nožem poškodoval po vratu, a je prijela za rezilo in pobegnila. Med napadom naj bi jo zmerjal s kurbo in grozil, da bo pobil njo in njeno družino, in celo, da ji bo odrezal glavo ter jo odnesel na sredino stopnišča.
Tudi o obtoženčevih poškodbah
Dr. Marko Jug je povedal, da je Andreja L. dobila vbodno rano na vratu in rane na obeh dlaneh. Ni bilo nič hujšega, čeprav je tudi res, da bi bila, če bi jo v vrat zabodel samo dva centimetra stran, v predel velikih žil, v smrtni nevarnosti. Rana je bila prizadejana z ostrim predmetom, širokim en in dolgim nekaj centimetrov. Možno, da z nožem, ki so ga ob ogledu zasegli policisti, je povedal zdravnik. Rane na rokah so verjetno nastale, ko se je poskušala zaščititi pred nožem. Možno je tudi, da je držala rezilo, nato pa je nož nekdo potegnil. Tako bi lahko nastale rane v višini členkov. Imela je tudi rano na jagodici kazalca, ki pa na ta način ni mogla nastati. Rozman se sicer zagovarja, da je takrat od njega hotela izsiliti denar za drogo, in ker ji ga ni dal, je pograbila nož in si ga nastavila na vrat. Ko ji ga je nato potegnil iz rok, je nastala poškodba na dlani. Poškodbe na vratu pa ni opazil.
Sandi Š. je utrpel rani na vratu (površinsko in vbodno), eno na zgornjem delu trebuha in več manjših na dlani. Ni bil v smrtni nevarnosti, lahko bi pa bil, če bi prišlo do predrtja trebušne stene. Nevarno bi bilo tudi, če bi bil nož usmerjen bolj v notranjost vratu. Ob nastanku rane na vratu sta si z napadalcem najverjetneje stala nasproti. Možno je tudi, kar trdi oškodovanec, da je bil Rozman takrat za njegovim hrbtom.
A sodni senat se je zdaj odločil, da bo izvedencu odredil še eno nalogo: da oceni Rozmanove poškodbe in njihov nastanek. Obtoženi namreč trdi, da je bil sam v resnici žrtev v septembrskem konfliktu in da ga je Sandi Š. napadel, pri čemer mu je prebil ustnico, ga poškodoval po ušesih in očesu. Zagovornik Tomaž Pulko je za obtoženca predlagal tudi izvedenca psihiatrične stroke. Senat pod vodstvom Maje Povhe se še ni odločil, ali mu bo ugodil ali ne.
