Po skoraj dveh tednih spremljanja poplav in popoplavne sanacije, ki se je začela, v živo, na terenu so Večerovi koroški novinarji strnili misli o poročanju v času ene največjih ujm, ki je prizadela Slovenijo, predvsem pa njihove domače kraje. Predstavljali so ključen vir informacij, stik s svojci, zapisali so mnoge zgodbe ljudi, ki so ostali brez vsega in se znašli v hudi stiski. Nemalokrat so poročali o ljudeh, ki jih osebno poznajo. Kako je ostati profesionalen, hladen, kako uravnavati čustva o tem? Kako so preverjali informacije, vire in vsakodnevno iskali nove zgodbe? Kako pomembno je lokalno novinarstvo v takšnih izrednih razmerah? Kako pomembne so ob naravnih nesrečah točne, verodostojne informacije? Kakšno vlogo ima poznavanje terena in ljudi?
Moč lokalnega medija
Njihove zgodbe so bile pomembne, odmevne. Sploh v prvih dneh izjemne nesreče so mnogi ljudje računali tudi, da bodo novinarji njihov kontakt s svojci. V Črni na Koroškem, ki je bila popolnoma odrezana, fizično in komunikacijsko, je sprva komuniciranje potekalo le preko UKV-povezav, ljudje niso mogli vzpostaviti kontakta s svojimi bližnjimi, da bi preverili, ali so na varnem, ker ni bilo signala. "Zame je bila relativno težka situacija, ker so Črnjani oziroma njihovi svojci drugod (za)upali, da bom njihov kontakt," pripoveduje Petra Lesjak Tušek, ki je otroštvo preživela v Črni, a po navadi o njej ne poroča. "Pokaže se prednost terena, ker poznaš vsak kotiček," pripoveduje urednica. "Za Večer delam manj kot eno leto in sem se prvič znašla v situaciji, ko moram na nekaj reagirati takoj. Tukaj je prav prišlo to, da sem delala v svojem okolju, da sem poznala ljudi in vedela, kam se moram obrniti in koga moram vprašati," pa pravi študentka novinarstva Brina Kerič.
Drugačen način poročanja, Ranc na e-kolesu
Pri poročanju je bila potrebna tudi iznajdljivost. Tomaž Ranc je bil eden tistih, ki so pri poročanju o poplavah, kjer sta ključni točnost in ažurnost, izkoristili moč družbenih omrežij. Hodil je po terenu, pobiral izjave, fotografiral, snemal, montiral, vse pa takoj objavljal na twitterju in instagramu. "Vedel sem, da je treba izkoristiti moč družbenih omrežij, po katerih je informacija, slika, video, izjava ali komentar takoj pri uporabnikih," pripoveduje. "To je bilo najhitreje in tudi najbolj racionalno v danem trenutku," pravi. V razmerah, ki so vse prej kot običajne, ko je primanjkovalo elektrike, signala in internetnih povezav, so bili primorani tudi improvizirati in si pomagati. "Pri nas doma je bila prava novinarska baza," pripoveduje Ranc. V domačo hišo, kjer so imeli internetno povezavo, se je vračal, da je lahko pisal in objavljal prispevke, tam je svoje delo opravljala tudi njegova žena, ki je direktorica Koroškega radia, dom pa so za potrebe dela ponudili tudi novinarski kolegici Žani Vertačnik in snemalcem iz Pop TV, ki so z domače terase pripravljali in pošiljali prispevke. Ranc je marsikam prodrl s kolesom, ker drugače ni šlo, legendarna je postala njegova čelada. Izpostavil je tudi širšo mednarodno odmevnost.
Pomoč domačinom in čustva
Kot pravita Tomaž Ranc in Petra Lesjak Tušek, je zgodb o ljudeh, ki potrebujejo pomoč, ogromno, a vseh ni mogoče pokriti. Pri poročanju o ljudeh, ki jih poznaš, o okolju, kjer si preživel otroštvo, je treba čustva postaviti na stran, hkrati pa imeti veliko mero sočutja. "Da zmoreš prisluhniti in napisati zgodbo na način, da se ljudje odzovejo in jim pomagajo," pravi dopisnica Jasmina Detela, ki je poročala iz Slovenj Gradca in z Raven na Koroškem. Nemalokrat tvegaš tudi lastno varnost, pravi.
"Vedel sem, da je treba izkoristiti moč družbenih omrežij"
Dokaz, da so zgodbe, o katerih so poročali, dosegle širši krog ljudi, je občutljiva zgodba o družini s tremi malimi otroki s Prevalj, ki jo je novinar Ranc pridobil na podlagi zaupanja. "Če ne bi poznal očeta in če ne bi imel prej informacije, da se jim je to zgodilo, s to zgodbo ne bi šli v javnost," pojasnjuje Ranc, ki poudarja, da se vseskozi ob družbenih omrežjih fokusira na ključne probleme, kot so voda, plin in druga osnovna infrastruktura, da se ne izgubimo v drugih zgodbah. "Tej družini smo bili posrednik, da so dobili novo stanovanje," razlaga Petra Lesjak Tušek. Dobili so namreč trisobno stanovanje na Ravnah na Koroškem, brez najemnine in stroškov.
"Tu se pokaže vloga medija, deloma skoraj humanitarna vloga," pravi. Z imenom in priimkom se niso želeli izpostavljati, zgodba pa je bila objavljena kot prikaz, kaj se lahko zgodi. "Pomembno je, da se skozi osebne zgodbe prikaže širša slika, ker jih edino tako lahko razumemo širše," dodaja Petra Lesjak Tušek. Izpostavila je tudi prizadevno delo kolegice na Celjskem Rozmari Petek, fotoreporterjev Saša Bizjaka, Andreja Petelinška in Roberta Balna, pomembna je bila podporna ekipa pri Večeru, tudi ilustrator Ciril Horjak je kot Korošec odigral lepo vlogo na terenu, kamor je prinesel legendarno naslovnico Večerove priloge V soboto.
