
Na svoji spletni strani Stane Lodrant objavlja doživetja iz narave ter potopise s svojih alpinističnih odprav in družinskih potovanj. Zdaj jih je zbral v nekaj več kot 200 strani obsežni knjigi z naslovom Med nebom in zemljo. Izšla je pri Kulturnem društvu Mohorjan v 400 izvodih, oblikoval jo je Igor Senekovič, natisnila pa tiskarna Forma film.
Knjiga z dokumentarno-literarnimi zapisi in mnogimi barvnimi fotografijami iz obdobja 2003-2019 pa ni le zbir golih opisov poti, temveč prinaša tudi avtorjeva razmišljanja o sebi, drugih in svetu. Razdeljena je na tri poglavja. V prvem, poimenovanem Profesor, spoznamo piščevo profesionalno delovanje. Drugo poglavje nosi naslov Med nebom ..., tretje pa ... in zemljo. Kronološko nanizana besedila odražajo njegov moto oziroma pesem: "Poletel bom kot Ptica/v širni, daljni svet,/tja, kjer ni sovraštva,/kjer Ljubezen obvlada svet."

Prvi zapis je o vzponu štirih kolegov na italijansko-švicarsko goro Monte Rosa, z vrhom Dufourspitze (4634 metrov), drugo najvišjo goro v Alpah in Evropi zunaj Kavkaza. Leta 2007 se je avtorju izpolnila želja, da bo "enkrat odjadral v mistični svet Himalaje"; udeležil se je namreč odprave koroških alpinistov v Nepal, pod Mount Everest, in se povzpel na Island Peak (6189 metrov). Zapis je Lodrant naslovil Dotikanje Himalaje. Bralca nato popelje na Kavkaz, kamor je leta 2009 - s ciljem osvojiti Elbrus - odšla alpinistična odprava, ki jo je vodil najboljši ekstremni smučar na svetu Davo Karničar, Lodrantov sošolec s fakultete. Naslednja besedila so posvečena domačim goram, kamor - kot pobeg v samoto - gre Lodrant pogosto, in sicer "na Peco, na Obir ali samo na Uršljo goro špricat energijo". Raduho si je privoščil tudi za rojstni dan. Peco tudi za zimsko turo. V zapisu o vzponu po centralni smeri v Veliki Babi pa ga spoznamo tudi kot plezalca. Ki se čez nekaj let preizkusi še v "zimski klasiki", Teranovi smeri v Dolgem hrbtu. Najdaljše poglavje tvorijo še zapisi o odpravah v Iran, na vrh Damavand (5671 metrov), spet pod vodstvom Dava Karničarja, in v Kirgizistan, na Pik Lenina (7134 metrov), pod vodstvom Jurija Gorjanca, o vzponu na 3798 metrov visoki Grossglockner (Veliki Klek) in o obisku Dolomitov. Za to "gorsko radost" je bila zaslužna žena Jadranka, ki je izbrala tudi cilje potovanj, popisanih v zaključnem poglavju knjige. Par je skupaj spoznaval Tajsko, Jamajko, Mehiko, Tanzanijo, Maldive in Šrilanko, Lodrant pa je doživetja in občutke podelil tudi med bralce knjige, ki gotovo ne bo zadnja.