
Pa ne samo on, tudi Darja Gajšek s harmoniko in prijazno neodločna Nika Zorjan, ki raje v zrak vrže kovanec, kot da bi nekomu razbila sanje o pol minute glasbene kariere. Če si še niste ogledali Karaoke bara, nove pogruntavščine TV Slovenija, si nujno dajte duška, sploh zdaj, ko so edina TV-alternativa že milijonkrat videni filmi in črnolasa gospa Herta s sto in enim prehranskim dodatkom.
Tople vode v resnici niso odkrili. Karaoke so recept, ki ga Slovenci preverjeno obožujemo in ga lahko pogrejemo neštetokrat. Zadovoljujoče je gledati ljudi, ki so o svojem pevskem talentu prepričani dovolj, da ga predstavijo v osrednjem televizijskem terminu, sploh, če nimajo dovolj iskrenih prijateljev, ki bi jih pred tem ustavili. No, a zares hudo v resnici ni, saj zares pristnega vreščanja še nismo slišali, kak lep ali vsaj zanimiv glas pa že. Vse skupaj v navihano pisanem in razposajenem ambientu nekakšnega studijskega plažnega koktajlbara, z gostiteljico Lorello Flego, ki se je tokrat odrekla birmanski belini z Melodij morja in sonca ter stavi na sočne, navihane plažne barve in se trudi ne biti preveč groba.

"Malce težko poje," ji je zadnjič vendarle zletelo iz ust, ko je samozavestna starejša gospa predstavila, kako popevka Moj mornarček zveni, če jo poje 60-letna verižna kadilka. Tako se je vsaj zdelo. A kdor poje, zlo ne misli, in pogum stopiti pred kamere je spoštovanja vreden. Vzdušje ob Lorelli rahljajo mladi studijski plesalci, ki imajo koreografijo za vsak komad in očitno dovolj samonadzora, da ob zgrešenih tonih ne prasnejo v smeh.
Karaoke bar v nas prebuja nostalgijo po devetdesetih, zlatem času karaok na Slovenskem. Bila je to doba kodrolase Deje Mušič, ki je z ekipo potovala po Sloveniji, kot za stavo polnila dvorane in ustvarila enega bolj edinstvenih slovenskih televizijskih fenomenov. Nobena bunda ni bila preveč napihnjena, nobena pričeska preveč natupirana, nobena trenirka preveč šumeča in noben ton previsok. Vsi smo si domišljali, da znamo peti, in Deja nam je to dovolila. Dokaz, da ne potrebuješ nobenih dragih posebnih efektov in velikih zvezd, da pred male zaslone zbobnaš vso državo. Iskrenost in pristnost vlečeta.
O Pandora, skrinjico zapri …
Oddaja Karaoke je bila v devetdesetih ena najbolj priljubljenih oddaj v Sloveniji. Pevka Deja Mušič je v vlogi voditeljice s svojo naravnostjo in prijaznostjo blestela. Nastopiti so želeli vsi, tudi kakšna kasnejša zvezda je tam prepevala. S kratko pričesko je na domžalskem odru stala takrat še povsem neznana Špela Grošelj, ki je zapela pesem Sanjam ansambla Ptujskih 5. Oddaja je imela svoje uspešnice, v glavnem iz nabora slovenskih popevk. Leta 1995 je bila ena največkrat odpetih pesmi Pandorina skrinjica skupine Avia Band.
Dejo, zagotovo svoj čas eno najbolj karizmatičnih estradnic, pogrešam in nikoli ne bom razumel, zakaj je svojo kariero tako radikalno prekinila in izginila neznano kam, bojda na Švedsko. Še ime naj bi si bila spremenila. Ta robustni slovenski odgovor na Greto Garbo zame ostaja eden najlepših spominov na manj zahtevne in bolj srčne čase. Karaoke so nazaj, Deja pa očitno še naprej na severu s svojo novo identiteto peče mesne kroglice in lovi lose. Karaoke bar mi je simpatičen, ker je mnogo manj izumetničen in zafektiran od patetike talentšovov komercialnih televizij, kjer talent ne šteje nič, če nimaš tragične življenjske zgodbe, ki prodaja. Tudi če poješ najbolje na svetu, tam ne boš uspel, če nimaš vsaj sosede, ki ima botro, ki pozna rizično nosečo žensko s celiakijo in posvojeno albino hčerko na ločevalni dieti. "In tukaj sem, da ji dokažem, da zmorem," bi najbrž rekli na Talentih. Zato ostajam za zdaj v Karaoke baru.