(FILMSKA KRITIKA) Trije odmevni filmi, ki jih je Netflix uvrstil v svojo spletno ponudbo v zadnjih dveh tednih

Njihov film Moč psa (The Power of the Dog, 2021) režiserke Jane Campion je z 12 nominacijami glavni favorit za končno zmago, s tem pa to podjetje še dodatno utrjuje svoj renome producenta filmov na najvišjem artističnem nivoju.

Netflixovo podpiranje nekaterih največjih režiserjev današnjega časa je sila spretna poteza, saj v veliki meri služi temu, da nekoliko zakrije resnični obraz tega ponudnika. Njihove lastne produkcije, kot so Moč psa, Ne glejte gor (Don't Look Up, 2021) ali Poročna zgodba (Marriage Story, 2019), so namreč bolj izjema v naboru približno 4000 celovečernih filmov, kolikor jih je tudi pri nas dostopnih po pritisku na rdeče-beli gumb na daljincu, saj gre večinoma še vedno za ponudbo, ki jo prevladujoče sestavljajo mnogo bolj komercialni filmi in serije. Če bi Netflix primerjali s kakšno fizično ustanovo, bi prej privzel obliko komercialne TV-hiše ali multipleksa v trgovskem središču kot pa kakšnega festivala, osredotočenega na kakovostno filmsko produkcijo.

Trije odmevni filmi lastne produkcije, ki jih je Netflix v zadnjih dveh tednih uvrstil v svojo ponudbo, se kar sami ponujajo kot dokaz te teze. Odpadlo sadje (Windfall, 2022), Projekt Adam (The Adam Project, 2022) in Črni rak (Svart krabba/Black Crab, 2022) so res visokoproračunski in produkcijsko impresivni žanrski izdelki, ki pa po svoji kakovosti ne presegajo rutinske studijske produkcije, kakor jo iz tedna v teden gledamo v naših multipleksih.

Odpadlo sadje

Najnovejši izmed naštetih filmov je Odpadlo sadje, ki ga je napisal in posnel televizijski režiser Charlie McDowell. Pripoved je umeščena v podeželski vikend ob idiličnem kalifornijskem nasadu pomaranč, kamor na dopust prideta bogati poslovnež (Jesse Plemons) in njegova partnerka (Lily Collins). Na njuno presenečenje pa hiša ob njunem prihodu ni prazna, temveč ju tam čaka neznanec (Jason Segel), ki jima bo z ropom in ugrabitvijo pokvaril počitnice. Vseeno pa ne gre za povsem navaden rop. Med trojico se namreč spletejo nenavadne vezi, ki bi jih lahko že skorajda opisali kot prijateljske. Film v misli prikliče sodobne klasike, kot sta Borgman (2013, Alex van Warmerdam) in Smešne igre (Funny Games, 1997, Michael Haneke), a McDowellov film ima za razliko od omenjenih veliko težavo, ko poskuša zgodbi dati neki širši družbeni pomen onkraj osnovnega žanrskega zapleta. Celovečerec se začne sramežljivo poigravati s temami družbene neenakosti in položaja žensk v družbi, a to stori zelo nedefinirano, zato film kot celota kljub intrigantni zasnovi na koncu izpade precej medlo.

Projekt Adam

Drugi celovečerec je Projekt Adam, mladinski znanstvenofantastični film Shawna Levyja, sicer režiserja filmov Noč v muzeju (2006-2014). Levy je v tokratnem filmu po lanski uspešnici Glavni junak (Free Guy, 2021) podaljšal sodelovanje z Ryanom Reynoldsom in dejansko se tudi tu vse vrti okoli 45-letnega Kanadčana. Filmi z Reynoldsom v glavni vlogi so dandanes že postali poligon za razmah njegovega osebnega značaja, kjer je v gostih in hitrih dialogih praktično vsak stavek poskus bolj ali manj uspešnega duhovičenja, kar smo denimo videli že v Deadpoolu (2016-2018) in nedavni Netflixovi Rdeči tiralici (Red Notice, 2021). V Projektu Adam Reynolds igra pilota, ki leta 2050 odide na misijo v preteklost in pristane v letu 2022, ko spozna 12-letno različico samega sebe in se ubada z morebitnimi posledicami svojih dejanj v tej vzporedni časovni liniji. Zveni znano? Projekt Adam dobršen del svoje premise dejansko vzame iz franšize Nazaj v prihodnost (1985) in zaradi te opazne brezbrižnosti do vidika izvirnosti ne preseže statusa zgolj prijetno gledljivega mladinskega filma.

Črni rak

In na koncu je tu še Črni rak, nordijski postapokaliptični triler in prvenec 49-letnega švedskega režiserja Adama Berga. Če je zdaj že jasno, da je glavna linija pričujočega članka očitek neizvirnosti, se tudi ta film perfektno umešča vanjo. V Črnem raku smo namreč postavljeni v distopično realnost globalne vojne, ki grozi, da bo iztrebila človeštvo. Vojakinji Edh (Noomi Rapace) so na začetku vojne ugrabili hčerko in ima zdaj priložnost, da se po opravljeni nevarni misiji, v kateri mora pomemben tovor spraviti od točke A do B, spet združi z njo. Tudi za to premiso ni treba pretirano razmišljati, od kod izhaja, saj smo jo na delu najsloviteje videli v Plačilu za strah (Sorcerer, 1977) Williama Friedkina. Le da ima tukaj zgodba izrazit skandinavski pridih. Noomi Rapace se namreč ne vozi s tovornjakom, temveč - z drsalkami. Ta dodatek filmu ne pomaga preveč, saj se vseskozi naslanja na šablonsko izpeljavo osnovne strukture akcijskega filma ceste, za nameček pa je Netflix sam v zadnjih letih z dansko serijo Dež (The Rain, 2018-) že sam ponudil nekoliko boljši prispevek k temu žanru s skandinavske perspektive. Pri Črnem raku v oči vendarle najbolj zbode trenutek izida filma tri tedne po izbruhu vojne v Ukrajini. Tematiko izgube svojcev in zlorabe biološkega orožja je namreč mogoče povezati s trenutnim vojnim dogajanjem na vzhodu Evrope, zato ta komercialni triler daje vtis, kot da nam hoče Netflix z njim na slikovit način prikazati grozote oboroženih spopadov. Zaradi tega je čas njegove uvrstitve v spletno ponudbo nadvse neokusen - film svojega učinka ne doseže z artističnim dosežkom, temveč z vzbujanjem travm v času, ko resnična vojna dejansko trka na naša vrata.

Skratka, vsi trije opisani filmi so zelo gledljivi žanrski izdelki, tehnično in produkcijsko vrhunski kot siceršnja multipleksovska komercialna ponudba, vendar pa zaradi resnih težav z izvirnostjo spolzijo v pozabo s takšno hitrostjo, kot so se tudi pojavili na Netflixu.