Sestri Štangar: Ko premagamo raka na bezgavkah, gremo po olimpijsko medaljo

Sestri Štangar sta na predajo ključev sponzorskega avtomobila in na druženje z novinarji prišli nasmejani. Prodajalec japonskih vozil je poskrbel, da sestrama ne bo več treba deliti avtomobila, kar je bila v njuni družini doslej praksa. Na vratih sta že tudi izpisani imeni - Anja in Maruša. "Ob osmih zjutraj sva bili v salonu v Trzinu, kjer sva avto prevzeli za eno leto. Ta tip sem videla prvič v življenju. Za menoj je že prva vožnja, lepo se vozi, res sva veseli. Doslej sva si avto delili. Pri treningih in na tekmah to ni bila težava, a zasebno le nimava zmeraj enakih poti," je razlagala Anja Štangar.
Vodstvo judo zveze se je letos enega od štirih sponzorskih avtomobilov odločilo predati sestrama Štangar. Pri tem verjetno niso štele samo uvrstitve na tekmovanjih v preteklem letu (Maruša je lani sicer postala bronasta na evropskem prvenstvu). Morda je bolj pomembna simbolna gesta pomoči in spodbude, ki jo v teh časih potrebuje Anja. Ljubljančanka trenutno bije precej bolj pomembno bitko, kot jih je mogoče uprizoriti na blazinah - pri 24 letih so ji odkrili rakasto tvorbo na žlezah. Za njo sta že dve kemoterapiji, o čemer je včeraj pričal le povoj na ramenu, sicer je bila polna moči in optimizma.

Judu se ni odpovedala

"Juda v mojem dnevnem urniku trenutno ni, saj poteka zdravljenje s kemoterapijo. Telesno pripravljenost ohranjam s hojo, zdaj je čas tudi za rekreacijo. A moj cilj je hitra vrnitev v judo, takoj po končanem zdravljenju," zagotavlja Anja, ki so ji diagnosticirali Hodgkinov limfom oziroma rak na bezgavkah. "Šok je postavil vse na glavo. Hvala bogu so ga odkrili dokaj zgodaj, zdaj je bolezen ozdravljiva. Zdravljenje bo trajalo pol leta. Prejela je dve kemoterapiji, po vseh ciklih sledi še obsevanje," trenutke soočenja z boleznijo sestre opiše Maruša.

Anja: Ogromno ljudi zboli in tip moje bolezni je značilen prav za mlade od 15 do 35 let

"To me zdaj dodatno motivira, žene naprej," doda Anja, ki priznava, da se ji je pred mesecem dni svet obrnil na glavo: "Čez noč je bilo vse drugače. No, saj še zmeraj hodim na faks (študira laboratorijsko biomedicino, op. p.), prav danes imam izpit. Hkrati še zmeraj ohranjam stik z judom. Ob meni je Maruša, slišim se s trenerko, ostajam aktivna," zagotavlja Anja. Bolezen so ji odkrili po naključju. Spomladi se je kot vrhunska športnica nameravala zaposliti v Slovenski vojski, za kar je bil potreben zdravniški pregled. Napotili so jo k specialistu in nekaj dni zatem je bila že na Onkološkem inštitutu - z diagnosticirano hudo boleznijo.

Odlična izkušnja na Japonskem

Anja in Maruša Štangar sta bili februarja še v polnem pogonu - na Japonskem sta se pripravljali za mednarodne turnirje, kjer bi se odločalo o potnikih za avgustovske olimpijske igre. Maruša je imela vozovnico praktično že v žepu, Anja je imela zaradi hude poškodbe težje delo pri uresničitvi sanj. "Še zmeraj sem okoli dvanajstega mesta na lestvici, in če nas ne bi zaustavila koronakriza, bi bila v zaključni fazi priprav. Zdaj imam na voljo dodatno leto, da se še bolje pripravim. Mladi športniki se nad prestavitvijo Tokia ne moremo pritoževati, bolj se mudi starejšim, ki so morda po avgustu nameravali opustiti vrhunski šport," razlaga Maruša Štangar.

Maruša: Ne vidim nobene teorije, po kateri bi lahko bilo karkoli narobe

Koronavirus sester ni zaustavil. Ob zapiranju dvoran sta si v klubu iz Tivolija izposodili blazine in jih razprostrli v dnevni sobi. "Najprej smo mislili, da bodo telovadnice zaprte dva tedna in bo mimo. Imeli sva prednost, saj sva doma dve judoistki. Kmalu se je izkazalo, da težava ni zanemarljiva. Vse je začelo odpadati, treningi so vse bolj temeljili na fizični pripravi, saj je bilo tveganje ob kontaktu, ki je bistvo našega športa, preveliko. Pa tudi prave borbe si v dnevni sobi ni bilo mogoče zamisliti," je razlagala Maruša.