Za 49-letnim Mariborčanom Matjažem Hafnerjem je zanimiva odbojkarska pot. Nekdanji odlični igralec, tudi slovenski reprezentant, je mojstrstvo dokazoval v slovenskih klubih Olimpiji, Mariboru in Fužinarju z Raven na Koroškem, nato šest let v enem od najboljših avstrijskih klubov Posojilnica Aich/Dob. Leta 2008 pa je stopil na spolzek trenerski parket - prevzel je treniranje članske ekipe Frama in zanjo hkrati tudi igral. Kot trener se je kalil še pri ženski ekipi Ptuja, moških ekipah Šempetra, Maribora, dokler ni leta 2010 postal pomočnik trenerja Bruna Najdiča v ženski ekipi Nove KBM Branika. Sledila je selitev v tujino, v sezoni 2015/16 je prevzel člansko ekipo Posojilnice Dob, s katero je osvojil dva naslova avstrijskega prvaka in pokalno lovoriko, dokler se ni aprila letos s klubom sporazumno razšel.
Sprejel povabilo iz Maroka
Ko je doma razmišljal, kje naj nadaljuje trenersko pot, ga je najprej v ekipo povabil direktor OK Nova KBM Branik Matjaž Koželj. "Vprašal me je, ali se želim pridružiti članski ekipi kot pomočnik trenerja Najdiča, in privolil sem. Z Brunom sva bila soigralca in tudi v Braniku sva kot trenerski dvojec že uspešno sodelovala," je dejal 49-letni Matjaž Hafner. A ob koncu avgusta, ko je bil na dopustu, ga je iznenada presenetil menedžerjev telefonski klic.
"Povabil me je, da bi pomagal selektorju moške reprezentance Maroka, Srbu Nikoli Matijaševiću v pripravah reprezentance na afriško prvenstvo v Ruandi. Matijaševića sem spoznal na evropskem prvenstvu leta 2019 v Ljubljani, kjer je vodil Severno Makedonijo. Že takrat me je vabil, da bi bil njegov pomočnik, a sem bil pogodbeno še vezan s Posojilnico. Menedžer je povedal, da je Matijašević zbolel za covidom in da imam dve uri časa za odločitev, ali sprejmem povabilo. Premleval sem o prednostih in slabostih ponudbe, po pogovoru z družino pa sem jo sprejel. V Afriki še nikoli nisem bil in nisem prav vedel, kako se bom znašel," je pojasnil Mariborčan. "Moral sem se cepiti proti rumeni mrzlici, zaužiti tablete proti malariji in opraviti test na novi koronavirus, vse sem uredil v dveh dneh in nato prek Carigrada odpotoval v Maroko," opisuje.
Vse breme padlo na njegova ramena
Po internetu si je uredil vizum, seveda brez testa na koronavirus tudi na afriških tleh ni šlo."V hotelu sem čakal na izvid testa in čez nekaj ur prek SMS-a dobil sporočilo, da je vse v redu in da se lahko lotim dela. A medtem mi je vodstvo reprezentance sporočilo, da Matijašević še ni okreval in da bom reprezentanco kar sam vodil na pripravah in tudi na tekmah na prvenstvu. Tako je vse breme padlo na moja ramena. Na prvenstvu v prestolnici Ruande Kigaliju, ki leži na več kot 1500 metrov nadmorske višine, je igralo šestnajst reprezentanc. V Ruandi je odbojka za nogometom drugi najpomembnejši šport, veliko vlagajo vanjo, a so še daleč od kakovosti evropske odbojke," razloži Hafner.
Ker je selektor zbolel, sem čez noč moral prevzeti njegovo vlogo
In kako uspešen je bil z Maročani? "V Kigaliju smo v skupinskem delu igrali tri tekme in osvojili drugo mesto za Egiptom, nato smo zmagali v osmini finala in četrtfinalu, v polfinalu pa smo tekmo s Kamerunom izgubili po petih nizih, odločilni se je končal s 15:13. Če bi se uvrstili v finale, bi bil to največji uspeh maroške reprezentance na afriških prvenstvih, saj je bila dotlej trikrat tretja. Uvrstitev v finale bi Maročanom zagotavljala tudi nastop na svetovnem prvenstvu, kjer bi igrali v skupini Slovenijo. Nato smo z 1:3 izgubili še tekmo za tretje mesto proti Egiptu, naslov pa je osvojila Tunizija. Vodilni v maroški odbojkarski zvezi so bili zadovoljni z mojim delom, pred polfinalno tekmo so bili celo navdušeni, ko pa smo jo izgubili, je navdušenje splahnelo. Če bi se uvrstili v finale, bi verjetno že tam dobil v podpis pogodbo o nadaljnjem sodelovanju," je prepričan Hafner.
Življenje v Ruandi: z maskami v mestu
V šestnajstih dneh življenja na črni celini ni utegnil spoznati. "Da bi si ogledal več kot milijonski Kigali, ni bilo ne časa ne možnosti. Med prvenstvom smo prebivali v balončku, hrano so nam prinašali pred vrata hotelskih sob, naše gibanje je bilo omejeno na pot od hotela do dvorane in nazaj. Nisem imel možnosti, da bi zavil v kakšno trgovino, mesto sem bežno spoznal le, ko smo se skozenj vozili z avtobusom. Vsi ljudje so nosili maske, tudi motoristi in kolesarji, ki jih je zelo veliko, maske so imeli gledalci na tekmah. Prebivalci zelo spoštujejo predpise in navodila v zvezi s covidom, po 22. uri so ceste in ulice prazne. Šestnajst dni, ki sem jih preživel v Afriki, mi bo ostalo v prijetnem spominu, žal pa mi je, da sem življenjski utrip te celine začutil le bežno."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
