Kot transverzala je dirka po Franciji, v prvem delu od Bretanje čez celo državo počez do Alp, nato proti Pirenejem in španski meji povsem na jug ter nato v dveh potezah ekspresno v Pariz. Ob 3400 kilometrih trase se v treh tednih nabere še vsaj za enkrat toliko zraven. Kot so za tekmovalce dnevi na kolesu, so za spremljevalce v avtomobilu, po dvesto, tristo, celo štiristo kilometrov dnevno, ker start nove etape nikdar ni v istem kraju, kot je bil cilj prejšnje. Kar ob vsem delu terja še dobro organizacijo in logistiko. "Ne bo vas do zaprtja recepcije? Ni problem. Na mejlu imate kodo za glavni vhod, na levi strani je črna skrinjica, vtipkajte drugo kodo in vzemite ključ," nas obvestijo, kako do prenočišč, ko prihajamo pozno.
Zelo neosebne so postale tovrstne migracije, a brez stika z ljudmi seveda ne gre. Je pa ta omejen, izza maske vas gledajo Francozi, strogo in striktno, brez izjem. V mehurčku Tour de Francea, v katerem se - kot v dobrih starih časi - spet suče na milijone gledalcev, ni sproščenosti. Ni pardona kot na slovenski pentlji ali Giru v Brdih, brez maske si na drugi strani ograje. Varnostniki opravljajo svoje poslanstvo, če odštejemo pri gospodu, ki je na sprehod v mesto pripeljal kar kozo. A ta je bil videti dobro razkužen. Ali pa celo ni vedel, kaj je danes prav in kaj ni, a ob vseh teh dnevnih spremembah pravil mu ni zameriti.
Francozi vas tudi brez obotavljanja opomnijo, če ne hodite vštric z njimi, toda vsega napisanega se ravno ne držijo kot pijanec plota. Bila je negotovost, ko smo se pripravljali na pot, ali imamo vso potrebno dokumentacijo, ali bomo sploh prispeli na cilj, vendar je bila odveč. Niti potrdila v angleškem jeziku niso bila potrebna, kar z našim kartončkom o cepljenju so se odpirala vrata. To je Evropska unija, ki smo si jo želeli, skupnost narodov, ko je slovenski jezik enakovreden (pri Francozih je sicer tudi angleščina enako (ne)razumljiva). In zdaj upamo, da bo še kaj obrodilo prijateljstvo narodov, da se morda obrestuje obisk bazilike sv. Martina, v Toursu zavetnik žlahtne kapljice počiva v večnem miru. Smo malce poprosili, da Maribor letos spet ne bi ostal brez glavnega praznika v letu, obhajanja godu tega svetnika. Bomo prenesli v Slovenijo, da zmoremo tudi z maskami.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
