Urška Stropnik Šonc: Vesela, če so moje knjige najbolj "zmatrane"

"Nagrada je predvsem vzpodbuda in prinaša neko novo samozavest, saj sem jo prejela na točki, ko sem v polnem delovnem zagonu in kondiciji. Lepo je dobiti nagrado na domačem terenu, saj veliko ustvarjalcev te sreče nima. Hkrati pa ni zanemarljivo in samoumevno, da sem ženska prejemnica. Še pred kakšnim stoletjem je bilo za žensko, ki si je ustvarila družino, konec kariere, sploh likovne," izraža zadovoljstvo Urška Stropnik Šonc, ki že skoraj četrt stoletja hodi po poti samostojne kulturne ustvarjalke in spada med vidnejše sodobne ilustratorje v Sloveniji.

Obsežen opus ilustriranih del

Po končani gimnaziji, kjer se je izobraževala na naravoslovno-matematični smeri, se je vpisala na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru. V času študija jo je pritegnilo ilustriranje, diplomirala pa je na temo knjižne ilustracije pod mentorstvom Anke Krašna in Brede Varl. Njena prva knjižna ilustracija, slikanica Roka Polesa z naslovom O treh netopirjih, je izšla leta 1997. "Nato je sledilo samostojno raziskovanje, z leti so ilustracije postajale žlahtnejše, nabralo pa se je kar nekaj stalnih naročnikov in založnikov," pravi Stropnik Šončeva, ki je z leti razvila izjemno prepoznaven slog. Ta temelji na poenostavljeni risbi z jasno obrisno linijo brez senčenja. Od prvih začetkov do danes se je nabral obsežen opus, ki obsega približno 100 ilustriranih knjižnih del, 20 samostojnih in deset skupinskih razstav. Njene poslikave krasijo tudi pediatrična oddelka Zdravstvenega doma Velenje in Splošne bolnišnice Franca Derganca v Šempetru pri Novi Gorici. Čeprav je v prvi vrsti kulturna ustvarjalka in likovna umetnica, pravi, da je po duši še zmeraj pedagog. "Že več kot deset let imam dve skupini otrok, ki jih vodim pri likovnem ustvarjanju, kar je kot nadgradnja likovnega pouka v šoli," razlaga. "Priložnostne delavnice pa vodim tudi med odraslimi na Ljudski univerzi v Velenju," dodaja.

Lani je po trinajstih letih v okviru Pikinega festivala zopet razstavljala v domači Galeriji Velenje, razstava pa je nosila naslov Pikaste, pisane. Razstavljala je ilustracije, ki so nastale med letoma 2014 in 2023. "Gre za veliko razstavo, zato mora miniti nekaj časa, nabrati se mora nekaj materiala, da lahko razstavljaš," razlaga in dodaja, da takšne stvari vzamejo veliko časa in dela, zato sta dve na leto nekakšna zgornja meja. "Razstava se je tudi že selila, bila je postavljena namreč na Inštitutu Jožef Stefan. Sva se pa s kritičarko že dogovarjali, da bomo razstavo ponudili še komu," pojasnjuje. Njena ciljna skupina so otroci - in kot pravi, ji je ustvarjanje za otroke užitek, saj so hvaležna in iskrena publika. "Vesela sem, ko mi iz vrtcev sporočijo, da so moje knjige najbolj ‘zmatrane’. To pomeni, da se dobro berejo in da so ilustracije primerne za njih," pojasnjuje. "Tudi ko mi povedo, da so znaki za garderobo v vrtcih moji piktogrami, sem vesela, saj sem jih očitno z njimi dobro nagovorila," je iskrena.

Majhen domač knjižni trg in vedno manj bralcev

Čeprav že 24 let krmari po poti samostojne kulturne ustvarjalke, priznava, da ni vedno lahko. "Ko sem leta 2000 dobila naziv samostojne kulturne ustvarjalke, torej skoraj takoj po diplomi, so bili časi drugačni. Tistim, ki danes vstopajo na ta trg, je veliko težje, zato jih izjemno spoštujem," pravi. "Naš knjižni trg je majhen, tudi bralcev je vedno manj," razlaga in poudarja, da nikoli ne bi izbrala drugače, če bi dobila ponovno možnost odločitve. A kljub težkim razmeram obstajajo tudi svetle plati. "Trg je danes tudi globalen. Mladina zna rokovati s tehnologijo, spletnimi stranmi, s čimer lahko ponudijo svoja dela tudi v tujino. Ta vlak je meni odpeljal, to ni moj svet," pojasnjuje in dodaja, da ostaja zvesta slovenskemu trgu. A kako se ji je uspelo uveljaviti na domačem trgu? "Vedela sem, da je kariero treba graditi počasi in postopoma, ker se nič ne zgodi čez noč. Na tak način sem pridobila številne založnike, ki me spremljajo še danes," razlaga Stropnik Šončeva. Ilustracije so nam pri otroški literaturi precej samoumevne, a kot priznava, znajo tudi odrasli ilustracije ceniti. "Super je, ko me nekdo sreča in mi pove, da je odraščal z mojimi slikopisi," priznava. "Bajnega zaslužka v tem ni, so boljši in slabši časi, a zaradi takšnih odzivov ljudi je vredno," iskreno pove.

Lev Rogi jo je ogromno naučil

Trenutno zaključuje že peto slikanico Lev Rogi, ki jo ustvarjata skupaj z Igorjem Plohlom iz Lenarta. Gre za poučne in srčne zgodbe, ki jih izdaja založba Pivec, v katerih na lahkoten in zanimiv način avtor osvešča o težavah, s katerimi se soočajo invalidi. Kot pravi, ilustriranje takšne slikanice vzame kar nekaj časa, pol leta si vzame za premislek, ilustriranje pa potem traja približno tri mesece. "Z levom Rogijem sem se ogromno naučila in menim, da sem postala boljši človek. Prav je, da se to sporočilo prenese med ljudi in da se s takšnimi tematikami seznanijo tudi otroci. Zagotovo je sporočilo lažje razumljivo tudi zaradi barvitih in pozitivnih ilustracij," pojasnjuje. "Kar nekaj teh knjig je šlo tudi na tuje trge, bi bilo pa lepo, da bi si tudi doma prislužili kakšen strokovni odziv. Nenazadnje si to zasluži tudi Igor," je iskrena. Poleg nove slikanice o levu Rogiju pa jo čaka v tem letu še kar nekaj leta. "S skupinami, ki jih vodim, smo se prvič prijavili na natečaj. Čaka me tudi še nekaj obiskov na osnovnih šolah v okviru bralne značke, ostajajo tudi stalni projekti. Zagotovo pa se bo našlo še kaj," še pove.