Na vsakoletnem spominskem srečanju na Teharjah pri Celju, ki ga pripravlja Nova slovenska zaveza, je bil tokrat osrednji govornik nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati. Podobno kot govorci poudarjajo vsako leto, je tudi sam poudaril predvsem, da gre za zločin, ki še ni doživel javnega priznanja. "Gre za sistematično organiziran in izveden masovni zločin, ki še ni doživel nürnberškega procesa ali javnega priznanja v stilu Srebrenice. Torej nobene javne katarze! Zato se je še desetletja po vojni na ljubljanski psihiatriji zdravilo preko dva tisoč likvidatorjev," je dejal Cukjati. "Lahko se le vprašamo, kaj imajo tako imenovani ponosni nasledniki komunistične revolucije od tega, da preprečujejo spomin na žrtve komunizma," je kritiziral odločitev vlade, da ukine dan spomina na žrtve komunističnega režima.

Podobno je opominjal tudi upokojeni nadškof Anton Stres, ki je vodil sveto mašo za ubite. "V zadnjih desetletjih je bilo odkritih in ugotovljenih več sto drugih, večjih ali manjših množičnih grobišč. Že samo ta številka opozarja na strahotno razsežnost množičnih pobojev na tleh naše domovine v maju in juniju leta 1945. Kljub temu se mnogi delajo, kakor da gre za drugorazreden, se pravi zanemarljiv stranski pojav slavne in zmagovite revolucije," je v pridigi poudaril Stres. "Kar nas vsako leto zbere tukaj na Teharjah - tako kot tudi na drugih moriščih po naši domovini - je najprej sočutje. Sočutje je plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi in nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Za tako sočutje v tistem času v teh krajih ni bilo mesta. Žal ga niti danes ni v zadostni meri, saj bi bile sicer vse žrtve pobojev dostojno pokopane, primerno neodtujljivemu človekovemu dostojanstvu, in vsa grobišča primerno urejena, kakor so tukaj na Teharjah. Teharje imajo to srečo, da so bile med prvimi na vrsti za primerno ureditev," je dodal. Sicer pa niti Spominski park Teharje, odprt leta 2004, še ni v celoti dokončan.

Na Teharjah, kjer je poprej bilo nemško taborišče, so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti. Večino so brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča ali v okolici, njihova trupla pa odvrgli v zloglasni Barbarin rov v Hudi jami pri Laškem in druge manjše rudnike.