Pred več kot letom dni se je Oliver Tič, bolj poznan pod vzdevkom Oli Walker, lotil še zadnjega dela "neprehojenega" sveta; iz rodnih Slovenskih Konjic je skupaj s psičko Carlitos, ki jo je posvojil v Peruju, ko je hodil od juga Južne Amerike do severa Severne Amerike, šel na pot okoli zanj še neobdelanega sveta. Plan je bil, da najprej prehodi Azijo, nato Avstralijo, sledila bi Afrika, nato pa bi iz Portugalske pripešačil nazaj v Slovenske Konjice. A tokrat sama pot (ljudje so vedno svetla izjema) ni bila tako prijetna kot tista po Ameriki; zaradi prometa, drugih psov, neznosne vročine, pa tudi druge kulture, ki psov ne priznava za človekove prijatelje, je Carlitos večji del poti preživela v Olijevem vozičku. Obenem je potovanje s psom predstavljalo precejšnje birokratske ovire. Ko so se pridružile še bolečine v rami, je Oli prekinil pot in se pred dvema mesecema iz Irana vrnil domov.
Danes zjutraj se je vrnil na pot, le da jo bo sedaj obdelal po drugi strani; od konca naprej nekako. "Že sedaj sem zaradi Carlitos nonstop nekaj spreminjal, v Iran tako ali tako ne morem več, ker sem 90-dnevno vizo izkoristil, zato grem sedaj na ta drugi del poti, ki sem ga planiral za konec. Zjutraj letim do juga Francije, v mesto, ki je 50 kilometrov oddaljeno od španske meje. Od tam grem peš do Saint-Jean-Piet-de-Porta, kjer se začne Camino Frances, vse do Compostele, kar je nekje 900 kilometrov. Od tam bom šel še na Camino Portuguese do Lizbone, nato iz Lizbone proti Afriki," je dan pred odhodom opisal Oli.
Hodil bo po desni strani Afrike. "Moj prvi plan je bil, da bi šel po levi čez Egipt, a ne morem mimo Sudana, ker so njegove meje zaprte zaradi vojne. Spremljam kolesarje in vidim, da jih vedno več gre po desni strani. Malo bo sicer težje. Tega dela me je od cele poti najbolj strah. Na splošno Afrike. Gledati moram, da bom v Mavretaniji in zahodni Sahari oktobra, novembra, decembra." Afrika je celina, ki se je veseli in boji hkrati, poudarja. In prav Afrika je bila eden od odločilnih faktorjev, da je Carlitos pustil v Slovenskih Konjicah pri gospe Dragici, ki jo Carlitos obožuje. Skrbelo ga je, da ne bi divje živali Carlitos videle kot malico, predvsem pa, kdo bi na tej celini poskrbel zanjo, če bi Oli dobil malarijo ali kaj podobnega in bi moral za par dni v bolnišnico. Po dolgem premisleku se je tako s težkim srcem odločil, da jo pusti doma. Za njeno dobro. Obenem Carlitos ni več mladenka, je v srednjih letih, ko ji hoja ni več prioriteta.
Ob vprašanju, kdaj se po novih planih in izračunih vrača v Slovenske Konjice, se Oli nasmehne. "Ne vem, zdaj sem prišel po slabem letu in pol domov. Plan je, da za Afriko porabim nekje leto in pol do dve leti, nato me čaka pol leta Avstralije, pa del Azije … Ne vem, čez kakšna tri leta, če bo vse po planu," predvideva Oli, ki gre znova na pot z zelo skromnim budžetom, a z veliko mero optimizma, da bo na poti vse v redu in da se bodo tudi tukaj (pred tem je Oli prehodil Severno Ameriko od zahodne do vzhodne obale, nato od južne do severne Amerike, prehodil je še pot do Irana, kar skupaj znaša 38 tisoč kilometrov oziroma pet let hoje) našli ljudje, ki bodo spoznali njegovo iskrenost ter mu pomagali živeti njegove sanje. Pomoč mu je obljubil tudi slovenski popotnik in novinar Zvone Šeruga, ki ga je pred odhodom obiskal v Slovenskih Konjicah, trgovina Mr. Ron pa je obljubila, da bo ves ta čas skrbela, da bo Carlitos založena s hrano, igračami in priboljški.
