Če smo prej zelenjavne njive občudovali le pri sosedih, si danes vse več ljudi ureja svoj kotiček na vrtu ali balkonu, v katerem goji vsaj zelišča, če že ne jagod ali paradižnika. Celo vrhunski chefi z Michelinovo zvezdico imajo svoj zelenjavni vrt in ozimnico.
Samooskrba je celostna oskrba
Pred leti je v priljubljeni televizijski oddaji hrvaška vrtnarka Kornelija B. Šoštarić z enostavnimi in zanimivimi navodili nagovarjala gledalce, da je vsak lahko vrtnar, vrtnarstvo pa veščina za 21. stoletje, ko se bomo vračali k samooskrbi. Slovenija ima pravzaprav veliko možnosti, da postane delno samooskrbna in manj odvisna od uvoza.
»Samooskrba je pojem za celostno ali holistično oskrbo. Del so materialne dobrine, ki jih pridelamo sami, kot so hrana, pijača, les, energija in zdravilne rastline za lastno lekarno,« mi razloži redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ddr. Ana Vovk, dvojna doktorica znanosti, ki je doktorirala iz pokrajinske geografije in iz varstva okolja. »Sem sodijo še dobrine duhovne samooskrbe, ki zajemajo naravno gradnjo, naravne materiale, povezavo z zemljo in rastlinami.«
Globalizacija spreminja mišljenje
V preteklosti je bila samooskrba edina možnost preživetja. Ko je človeštvo opuščalo nomadstvo in se ustalilo na enem mestu, je začelo gojiti prve rastline. Sumerci so imeli okoli hiš sadovnjake, gredice z zelišči in zelenjavo. Egipčani so vrtove oblikovali še bolj simetrično in dodali vodne kanale. V srednjem veku so na pravokotnih samostanskih vrtovih rasle zdravilne rastline, ob urejenih poteh so imeli sadovnjake, zelenjavo in vinograde. Samooskrba z živi in zdravili jim je zagotavljala, da so preživeli kugo in druge epidemije. Tudi slovenske kmetice so začele na najbolj sončnem delu vrta gojiti zelišča in začimbe, ki so jih potrebovale za kuho.
»Do leta 1975 so bile večinoma vse države samooskrbne, imele so pridelavo in predelavo, večina ljudi pa doma lastno hrano. Globalizacija je obrnila vse. Nič več se ni izplačalo pridelati, samo kupiti. Ta zgrešeni pristop je prinesel na eni strani uničenje prsti zaradi konvencionalnega kmetovanja in pozidave, na drugi strani pa nezmožnost ljudi, da so res samooskrbni, saj niso bili desetletja.«
Zelenjavni vrt slovenska tradicija
Nepredvidljive razmere, kot sta vojna in epidemija, so nas opozorile, kako hitro lahko ostanemo brez vsega.
»Pri nas je velik interes za samooskrbo, delno zaradi tradicije in delno zaradi številnih bolezni, ki zahtevajo varno hrano. Mnogi so se vključili v izobraževalne programe in si pridobivajo tudi nadznanja s ciljem, da bodo imeli svoje delovno mesto na svoji kmetiji,« pojasnjuje Vovkova. »V Sloveniji je vrtičarska kultura tako zakoreninjena, da se je obdržala tudi v najtežjih časih. To je zdaj pomembno, saj nič ne kaže, da bo bolje, zato je nujno, da si znamo pridelati lastno hrano in pijačo.«
Tudi če nimamo pridelovalne površine, smo lahko z nekaj iznajdljivosti vsaj deloma samooskrbni, vzgojimo svojo zelenjavo ali poskrbimo za ozimnico. Kako pridelati več in čim bolje izkoristiti prostor, je Vovkova v sodelovanju s Sanjo Lončar in drugimi opisala v knjigi Samooskrba v praksi - več pridelka, manj površine. Praktične veščine pa usvojite na Akademiji celostne samooskrbe, ki jo na Mednarodnemu centru za samooskrbo Dole pri Poljčanah vodi ddr. Ana Vovk.
»Udeleženci poleg teoretične znanja pridobijo praktična znanja o izdelavi komposta, o semenih, sadikah, izdelavi različnih tipov gred in predelavi poljščin.« Saj, kot pravijo v Društvu za celostno samooskrbo Samooskrbni.net, bodite »raje preskrbljeni kot zaskrbljeni«.
