Ste kaj zaljubljeni? Morda ste, morda niste. Morda ste v zvezi že dovolj dolgo, da je ljubezen postala tako samoumevna, da jo zaznate šele takrat, ko ste nekaj dni brez partnerja in ga pogrešate. Morda ste samski in so od vaše zadnje zaljubljenosti minili že meseci, leta in si plahutanje metuljevih krilc v trebuhu spet želite. Morda ste povsem zadovoljni s sabo in tem, kje v življenju ste trenutno. Občutek intenzivne zaljubljenosti je naporen in živeti v nenehnem stanju evforije bi bilo nemogoče. Pa vendar je lepo, ko v prsih in trebuhu miglja. Zaljubljenost dela ljudi lepe, zato je ta občutek vredno vsake toliko poiskati, četudi ste v zvezi že desetletja ali sami sebi dovolj. Sam se zaljubljam neprestano. Ne več toliko v videz, temveč v karizmo, intelekt, humor in svetlobo, ki jo nekateri nosijo s seboj. Zaljubljam se v zgodbe, mesta, razglede, melodije, misli, verze, celo jedi. Zaljubljam se v sončne zahode, dobre knjige, slike, filmske prizore, ob katerih se mi orosijo oči, in lepe čevlje. V navdihujoče pogovore, lepe krožnike, iskrive nasmehe in v tisto malo sladko erotiko, ki se v tebi prebudi, ko vidiš nekaj prepovedanega. Zaljubljam se v trenutke, ko si želim, da bi moje srce bilo fotoaparat, ki bi jih shranil za zmeraj. Pa tudi v prijatelje, ki jih z vsakim dnem, z vsakim druženjem spoznaš še bolje in veš, da niso prišli v tvoje življenje po naključju. Zaljubljam se v pomirjajoč občutek stare, dobro uležane ljubezni, ki zori brez drame.
Nazadnje sem se zaljubil v zeleno svetlikajoče se luči, ki so ob sončnem zahodu sredi ramazanskih dni zažarele v starem jedru Sarajeva. Tako, kot sem se nekoč v sončni zahod nad Kaspijskim jezerom v Bakuju, ki me je več kot desetletje nazaj osupnil po prekrokani noči. Zaljubil sem se v rožnato nebo nad Tel Avivom, neskončno zelene riževe terase na Filipinih, rožnate cvetove in modre strehe Santorinija, tisočletne skrivnosti Carigrada, ognjeno vroče opeke Seville in bele hiše Granade. Zaljubil sem se v milo svetlobo, ki v pomladnih večerih boža Stockholm, versajske vrtove, zimsko tišino Rige in skrivnostnost po vrtničnem olju dišečih ulic večnega Jeruzalema. In v poletne mariborske večere, ko se ob kozarcu vina v središču mesta zdi vse mogoče. Zaljubil sem se v Rumija in njegove misli, ko je pred stoletji zapisal: "Nekje med prav in narobe je vrt. Dobiva se tam." Zaljubljen sem v lepe sladice, parfume, katerih orientalski vonj me popelje nekam daleč in ljudi, zaradi katerih se svet zdi manj grob.
Prihaja mesec, za katerega pravijo, da je mesec ljubezni, a takšen je lahko vsak. Želim, da sredi pomladi ali kadarkoli pač že najdete nekaj, v kar se je vredno zaljubiti. Življenje je za živeti. In ljubiti. Na videz nepomembne malenkosti včasih kažejo pot do vrta ljubezni. Dobiva se tam.
