Kislo zelje pa krompir, to naj bi bil nekdaj, vsaj v času od jeseni do pomladi, skoraj vsakodnevni jedilnik revežev, ki si česa dražjega in pestrejšega niso mogli privoščiti. Da bi se s kislim zeljem basali prav vsak dan, bi bilo seveda prehudo. A predvsem v zimskem času, ko svežega sadja in zelenjave domače pridelave ni ravno v izobilju, je naravno fermentirano zelje dragocen in že kar zdravilen vir hranilnih snovi.
Vsaj z zdravstvenega vidika je seveda najboljše surovo. Bojda so celo slavnemu kapitanu Cooku odkritja daljnih dežel uspela tudi zaradi kislega zelja, ki je mornarje varovalo pred skorbutom. Vsebuje namreč obilico vitamina C, ob nizki energijski vrednosti pa je še polno mineralov, balastnih snovi, probiotičnih bakterij in fermentov. Ker je razmeroma trajno, ga seveda ni treba dodatno konzervirati - že pasterizacija ali kratkotrajna sterilizacija namreč uničita velik del vitamina C, predvsem pa dragocene bakterije in fermente. In seveda velja to tudi za kuhanje, ki naj ne traja predolgo.
Če že pripravimo kakšno kuhano jed, pa je priporočljivo nekaj zelja prihraniti in ga na drobno sesekljanega vmešati šele ob koncu toplotne obdelave. Zelja tudi nikoli, ampak zares nikoli ne peremo in ne ožemamo, saj bi mu s tem odstranili najkoristnejše sestavine. Pa tudi solimo ga ne, saj je že samo po sebi več kot dovolj slano - sicer se k zelju od začimb podajo predvsem kumina, lovorov list, črni poper in brinove jagode, pa tudi česen in čebula.
Lahko pa koristno uporabimo njegov sok, saj ureja prebavo in velja za čudežno zdravilo proti alkoholnemu mačku, ki bo še posebno aktualen ob novoletnih praznovanjih. Da s kislim zeljem pogosto pripravljajo tradicionalne "ponovoletne" jedi, je logično iz povsem istega razloga. Dobro namreč denejo razdraženim prebavilom in vračajo telesu manjkajoče elektrolite.
