Mnogi mislijo, da blato večinoma sestavlja, kar so pojedli. A to ne drži povsem. Tri četrtine blata je voda. Pri prehodu hrane skozi prebavila črevesje namreč vsrka osem ali devet litrov tekočine. Kar se potem znajde v školjki, je torej produkt zelo učinkovitega procesa, zaradi optimalne vsebnosti vode pa je blato dovolj mehko, da iz telesa lahko odpremi ostanke presnove. Tretjina trdnih sestavin so bakterije. Kot črevesna flora so opravile nalogo in zato z izločitvijo odhajajo v zaslužen pokoj. Nadaljnja tretjina so neprebavljiva rastlinska vlakna. Čim več zelenjave ali sadja pojemo, tem večji kupček nastane. Namesto povprečnih 100 do 200 gramov blata tako lahko nastane tudi kakih 500 gramov na dan. Zadnja tretjina je najrazličnejša šara. To so snovi, ki se jih organizem hoče znebiti - na primer ostanki zdravil, barvila ali holesterol.
Kaj pove barva?
Naravna barva blata je rjava do rumenorjava, tudi če nismo pojedli prav ničesar v teh odtenkih, pojasni nemška mikrobiologinja Giulia Enders v nadvse poučni in zabavni knjigi Čarobno črevesje, ki o najbolj prezrtem organu in njegovih produktih odpira številna v naši kulturi sicer tabuizirana obzorja. Prav tako je z urinom, ki se vedno nagiba k rumeni barvi, kar je posledica zelo pomembnega izdelka, ki ga svežega proizvajamo vsak dan: krvi. Vsako sekundo namreč nastane 2,4 milijona novih krvničk in prav toliko se jih hkrati razgradi. Rdečilo iz njih se pri tem najprej spremeni v zeleno, šele nato v rumeno, kar lahko opazimo tudi ob udarcih, ko se v različnih fazah obnove in celjenja poškodbe spreminja barva podplutbe. Z urinom tako neposredno izločimo manjši del rumenila, medtem ko največji čez jetra preide v črevo, opisuje Endersova. Tam ga bakterije obarvajo še z rjavo. Za nas pa je koristno predvsem, da lahko iz preostalih barvnih odtenkov blata presodimo, od kod izvira.
Svetlo rjava do rumena
Ta barvni odtenek je lahko posledica nenevarne bolezenske slike, tako imenovanega Gilbertovega sindroma, pri katerem encimi za razgradnjo krvnega barvila delujejo le s 30-odstotno učinkovitostjo, zato pride v črevo manj barvila. Sindrom, ki se pojavlja pri največ osmih odstotkih prebivalstva, je torej razmeroma močno razširjen. To sploh ni tako slabo, kajti po najnovejših raziskavah ta encimska okvara morda varuje pred aterosklerozo, poapnjenjem žil. Edina stranska posledica je, da lahko slabše prenašamo paracetamol. Drugi možen vzrok za rumenkast kupček so težave s črevesnimi bakterijami - če ne delujejo pravilno, blato ne bo rjavo. Antibiotiki ali driska v tem primeru dobro spremenijo barvno lestvico.
In trdota?
Bristolska lestvica trdote je bila objavljena leta 1997. Gleda na to, koliko milijonov let ljudje že kakajo, torej še ni pretirano stara. Lahko pa je zelo koristna, kajti večina ljudi ne govori prav rada o tem, kakšen videz in obliko ima njihov kupček. A tej molčečnosti niti ni mogoče česarkoli očitati, saj o vsem navsezadnje ni treba razlagati naokrog. Problem se pojavi le, če ljudje z nezdravim blatom mislijo, da z njimi pravzaprav ni nič narobe, saj drugačnega niti ne poznajo. Rezultata zdrave prebave, pri kateri ima blato na koncu optimalno vsebnost vode, sta tipa 3 ali 4. Druge oblike naj se ne bi redno pojavljale. Če se že, naj zdravnik preveri, ali na primer ne prenašate določenih živil oziroma poišče razlog za zaprtje. Originalna različica lestvice je delo angleškega zdravnika Kena Heatona.
Tip 1: Ločeni trdi bobki v obliki orehov, izločijo se s težavo.
Tip 2: Oblika klobase z vidno strukturo posameznih bobkov.
Tip 3: Oblika klobase z razpokami na površini.
Tip 4: Oblika klobase, mehka in z gladko površino.
Tip 5: Mehki, a še formirani kosi blata z jasno omejenimi robovi.
Tip 6: Mehki koščki blata brez jasnih robov, kašasto blato.
Tip 7: Popolnoma tekoče blato, brez trdnih kosov.
Določen tip nam lahko pove, kako počasi potujejo skozi naše črevo neprebavljive sestavine hrane. Pri tipu 1 potrebujejo prebavni ostanki 100 ur (zaprtje), pri tipu 7 kvečjemu okoli deset ur (driska). Kot najprimernejši velja tip 4, ker je razmerje med vodo in trdnimi snovmi najbolj optimalno. Če torej v svoji straniščni školjki odkrijete tip 3 ali 4, lahko poleg tega opazujete, kako hitro se blato z vodo odplakne. Ni najbolje, če takoj potone naravnost na dno školjke, saj to pomeni, da morda vsebuje še preveč hranilnih ostankov, ki se niso pravilno prebavili. Če blato ne potone takoj, pa pomeni, da so v njem mehurčki plinov, zaradi katerih lahko plava na vodi. Ti plini so produkti črevesnih bakterij, ki večinoma opravljajo koristno delo, zato so, če vas ne muči napihnjenost, dober znak.
