Nasveti Miše Pušenjak: Triki, kako vzgojiti dober paradižnik

Nekateri vrtičkarji menijo, da obstajajo skrivnosti, zaradi katerih paradižnik vsako leto bogato obrodi. Pa jih ni. Samo poznati moramo njegove lastnosti in se skušati, tudi na vrtu, približati njegovim zahtevam. Paradižnik je dokaj zahtevna vrtnina, saj prihaja k nam iz toplih krajev, zato ga pri nas pogosto v začetku življenja zebe. Prav letos ga je zeblo cel maj, zato me skrbi, da se bodo kaj kmalu začele težave z njim. Kaj pa vseeno lahko naredimo?

Gnojenje

Začeli bomo s temelji za naslednje leto. Paradižnik sicer sodi med požrešne vrtnine, a preveč je vedno preveč, tudi za požrešneže. Vsekakor je na vrtovih pogosto težava, da je zemlja preveč založena s fosforjem, s pretiravanjem pri gnojenju tudi z dušikom, kalij pa je v ozadju. Gnojenje z organskimi gnojili pa to težavo še povečuje, saj povečini vsebujejo preveč fosforja in premalo kalija.

A prav kalij je hranilo, ki je odgovorno med drugim tudi za odpornost vrtnin. Pomanjkanje kalija v vročem vremenu pokažejo plodovi, saj ostajajo pri peclju zeleni, rumeni in trdi, na prerezu pa opazimo trde bele delce. Če ste se s tem že srečali, svetujem, da ob gnojenju z izbranim gnojilom (ki ga nikoli ne dajte več, kot je napisano v navodili) dodajte v zemljo še do 20 dag kalijevega sulfata na 10 m². Več si ne upam svetovati, če nimam pred sabo analize za rastlinam dostopen kalij v tleh. Letos pa ga vsaj pred neurjem (ali če opazite omenjene znake, dodajte preko listov. Dodajajte ga izmenično s kalcijem, takoj ko se prvi plodovi že oblikujejo. En teden poškropite nasad s kalcijem, naslednji teden s kalijem. Lahko izberete tudi redno tedensko škropljenje z razredčenim mlekom ali sirotko (redčimo v razmerju 1:1).

Mnogi že veste, da je treba dodajati kalcij, a ga zelo radi dodajate v tla. To je manj učinkovito, je pa še bolj nevarno, da pride do pomanjkanje kalija, saj sta ti dve hranili eno drugemu antagonista. Preveč kalcija v tleh zavira sprejem kalija in težave še poveča.

Dobre sadike in sorte

Velik pomen imajo seveda sorte. Te so bolj ali manj odporne proti pomembnim paradižnikovim boleznim - v bistvu gre samo za dve. Za zloglasno paradižnikovo (krompirjevo) plesen in v rastlinjakih manj poznano, zato pa prav tako nevarno žametno plesen. V Sloveniji se nekateri brez razloga upirajo sajenju hibridov, saj so ti veliko bolj odporni kot najbolj priljubljena sorta volovsko srce. Opozoriti moram še na uporabo semena neznanega izvora, izmenjav po spletu s tujino, saj trenutno po Evropi kroži kar nekaj dokaj nevarnih virusov, proti katerim sploh ni obrambe. Zato naj bo seme preverjenega izvora. Sadike naj bodo nabavljene pri preverjenih vrtnarjih.

Kvaliteten začetek življenja vedno pomeni večjo verjetnost za zdravo življenje. Zato naj sadike ne bodo predolge, prevelike, prepozno posajene. Idealna sadika je visoka največ 25 centimetrov. Sadimo jo globlje, kakor je rasla dotlej, ne na L, kot nekateri počnejo. V jamico ob sajenju ne dajemo jajčnih lupin, jo pa dobro zalijemo, če je potrebno. Lahko dodamo tudi pest zemlje za rože. Ne pa komposta, ker je lahko premočan. Jajčne lupine in kompost enakomerno porazdelimo in zadelamo v zemljo po celi površini.

Pomoč poleti

Bolje kot uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ko rastline že zbolijo, je redna uporaba sredstev za krepčanje rastlin. Med njimi sta že stara, a še vedno odlična pripravka morske alge in aminokisline. Pripravek, ki vsebuje morske alge, uporabljamo že pri sajenju sadik. Z njim jih zalijemo dan pred presajanjem in nekaj dni po presajanju. Vedno ga uporabljamo tudi v stresnih situacijah. Aminokisline pa so namenjene dobrim časom, ko so rastline obložene s plodovi, ko si želimo obnovo rasti. Zame je najboljši način (razen po presajanju) še izmenična uporaba ob nastavku cvetov - en teden morske alge, drugi teden aminokisline.

Namakanje in zastirke

Z rednim namakanjem poskrbimo, da so rastline primerno prehranjene. Posebno pomanjkanje kalcija na plodovih je najpogosteje posledica nepravilnega namakanja. Rastlinam namreč nikoli ne sme zmanjkati vode. Če imajo obenem zaradi pretiranega gnojenja še preveč dušika na razpolago, se sistem zlomi, kalcij ne pride več v plodove. V vročinskih valovih je nemogoče rastline dovolj zaliti samo z zalivalkami. Če zalivamo s tušem na koncu cevi, preverimo, koliko smo namočili. Iti moramo vedno počasi po nasadu, namakati pa vsaj celo gredo, ne samo okoli rastlin.

Da ostajajo tla ves čas vlažna in tudi hladna, poskrbimo z zastirkami. Zastirke so lahko naravne ali folija. Folija ima sicer dodatno vlogo, saj preprečuje visoko zračno vlago ob tleh. A je okoljsko sporna. Vendar lahko danes kupimo tudi biorazgradljive zastirke. A se bodo razgradile kar na vrtu. Treba jih je kompostirati v brezzračnem, vročem načinu kompostiranja. A vsaj možnost je, da se bodo razgradile.

Naravne zastirke pa so tiste, ki so hkrati lahko dopolnilo kupljenim organskim gnojilom. Lahko uporabimo slamo, a v njej se skrivajo tudi polži. Zato ji dodamo bezgove veje ali nakošeno gozdno praprot. Uporabimo lahko tudi pokošeno travo z zelenic. Ni je treba predhodno sušiti, kar zelena naj gre na gredice. Res pa je, da smo si tudi to otežili s tehnologijo, saj robotske kosilnice pokosijo tako, da te trave ni več. Lahko pokosimo koprive, vratič, belo gorjušico, tudi gozdno praprot kot zastirko. Ob tem pa vedno pazimo, da v tej pokošeni masi ni semen drugih rastlin.

V trgovinah lahko kupimo suho zastirko miskantus. Tudi nje ne marajo polži. Prav tako je odlična zastirka tudi ovčja volna oziroma dlaka. Le njena dostopnost je močno omejena.

Paradižnikove bolezni

Paradižnik napada več različnih gliv in tudi bakterije. A najhujši sovražnik je zagotovo krompirjeva (paradižnikova) plesen in v rastlinjakih še žametna plesen. Prvo vsi poznamo, naj opišem drugo. Najprej opazimo izrazite rumenkaste pege, lise na zgornji strani listov. Že na daleč nas lahko čez noč pozdravijo v rastlinjaku. Na spodnji strani listov pa najdemo žametne, zelenkaste pege. Po njih je bolezen dobila ime. Nevarna je samo v rastlinjakih. Takoj je treba paradižnik poškropiti z bakrenimi pripravki. Potem lahko nadaljujemo z redno uporabo rmanovega čaja, lahko tudi čaja iz žajblja ali pripravka iz listov lukovk. Od kupljenih pripravkov je naravna zaščita možna s timijanovim pripravkom. Seveda imamo v trgovinah na razpolago tudi nekatera kemična sredstva za varstvo rastlin, vendar so ta po zakonodaji vrtičkarjem nedostopna. Načeloma ostanejo samo bakrena listna gnojila, ki pa delujejo. A nič ne bo pomagalo, če ne bomo znižali zračne vlage.

Krompirjeva plesen na paradižniku

Mnogi me sprašujejo, zakaj vztrajno pišem krompirjeva plesen, ne paradižnikova. Ker gre v resnici za isto glivo, ki je na krompirju, njeno strokovno (botanično) ime je Phytophthora infestans. Napada vse rastline iz družine razhudnikov, solanaceae. Za svoj razvoj potrebuje temperaturo med 18 in 24 °C. Zdaj je mogoče jasno, zakaj me skrbi. Krompirjeva plesen se lahko pojavi na vseh delih rastline, na listih, steblih in tudi cvetovih. Vedno je temno rjava, na listih pa sivorjava do črna. Na steblih opazimo rjavenje, na listih - najpogosteje na konicah - pa sivorjavo prevleko, konica lista se povesi. Če opazimo znake krompirjeve plesni na listih, je prvi ukrep zagotovo odstranjevanje listov (in to samo v tem primeru). Pri tem pazimo, da teh listov ne mečemo na tla, na kompost, predvsem pa, da z njimi, ko so že odrezani, ne okužujemo nasada naprej. Liste režemo v najbolj vročem in suhem delu dneva. Potem pa zvečer poškropimo nasad s pripravki, ki vsebujejo baker. Vsaj prvič je treba to narediti. Potem se lahko odločimo spet za domače pripravke, na prvem mestu je pripravek iz sode bikarbone, pa tudi rmanov, žajbljev, timijanov čaj, pripravek iz listov drobnjaka, česna, čebule … Škropljenje ponovimo trikrat v tri- do petdnevnem presledku. Potem pa poskrbimo, da ostane nasad zračen, prevetren; verjetno pa bo občasno še treba reagirati z omenjeni pripravki.