Pred 15 leti ste doživeli hudo prometno nesrečo, ki vas je prikovala na invalidski voziček. Kljub temu pravite, da je nesreča vaše življenje postavila na "bolj prave temelje". Zakaj?
"Zdi se, da sem takrat končno na hitro začela dozorevati. Ker sem bila dolge mesece priklenjena na posteljo, sem se morda prvič res srečala sama s sabo in svojo odgovornostjo za lastno življenje in lastno (ne)srečo. Dognala sem, da so me vse pretekle odločitve pripeljale točno tja, v tisto posteljo. Razblinila se je tudi podoba moje neuničljivosti. Dojela sem, česa si nikakor več ne želim in kaj je tisto, kar res šteje. Mogoče sem se začela rahlo barvati modro. Rahlo! (smeh) Dojela sem težo in supermoč odgovornosti za lastno življenje in moč odločitev. In predvsem sem v jedru začutila, kaj je v življenju resnično pomembno. Večine stvari, za katerimi sem se gnala in vanje vlivala svojo energijo pred nesrečo, ni bilo na tem seznamu."
Pravite tudi, da ste takrat končno spoznali, da ne morete več živeti, kot ste pred nesrečo. Kakšno je bilo vaše življenje prej?
"Živela sem zelo hitro, površno in površinsko. Moj vzorec je bil biti pridna in ugajati. Nikoli nisem znala postavljati mej, ne drugim ne sebi. Če sem dobila nekje ali pri nekom občutek, da ugajam, sem naredila vse, da sem ostala tako zapisana. Vedno sem potrebovala zunanjo potrditev za srečo. A ta je bila le kratkotrajna, instantna. Na globlji ravni pa sem se izčrpavala in se postavljala na zadnje mesto za vsemi drugimi. Tako zelo negotova in nesamozavestna sem bila, da bi bolj negotovega človeka našli samo še na partiji remija s samorogom in Nessie." (smeh)
Pogovor z Nino Wabro Jakič preberite v aktualni številki revije Obrazi (09/25). Revija je na voljo v spletni trafiki.
