Tjaša Gajšek
V lik pokača zrasteš iz otroštva. Vihtenja biča in pravilnega pokanja se ne bo pravilno naučil noben odrasli. Začeti je treba, ko si otrok, uvodoma razloži Ivan Božičko iz Etnografskega društva Tržec, odseka pokačev. Pokati je začel, ko je bil star šest let, in v otroštvu je v pustnem času pokal cele dneve, se spominja. "Z Jožetom (pokačem, ki nas prav tako pričaka v Tržcu, op. a.) sva pokala že v šestdesetih letih. Potem smo šli vsak na svoje in je ta običaj v vasi usahnil, po osamosvojitvi pa je spet zaživel. S sinom sva šla leta 1992 na pustni torek na Ptuj. On je igral harmoniko, jaz sem pokal, toda na pustni torek se ni na Ptuju nič dogajalo, nikogar ni bilo, le karnevalski del. Trževčani smo spet zagnali pokanje. Pozneje smo k temu nagovarjali moške v zdajšnji občini Markovci, ki je takrat spadala pod Ptuj, in v Župečji vasi v Kidričevem. Danes tam poka že četrta generacija, njihovim dedkom smo pomagali plesti gajžle." Danes Etnografsko društvo Tržec šteje okrog 80 članov, Ivan in Jože sta "oldtimerja", najmlajši pokači pa imajo komaj šest let.
Doslej obiska pokačev ni zavrnil nihče
Lik pokača predstavlja furmane, ki so vodili konjske, volovske ali kravje vprege, zato so uporabljali bič, s katerim so usmerjali živino oziroma z njim naznanjali prihod domov ali k ljubljenemu dekletu. "Ko pridemo k hiši, nagovorimo gospodarja, če bo dal pokati za dobro letino. Doslej nas ni še nihče zavrnil. S kmečkega dvorišča preganjamo zle duhove, gospodarju in gospodinji voščimo zdravja, da bo živina zdrava in da polja obilno rodijo, da lahko naslednje leto spet pridemo in dobimo kakšen dar," poslanstvo pokačev strne sogovornik. Pustna maska mora nekaj predstavljati, biti mora snažna, iz domačega okolja in ne sme biti nasilna, danes novim rodovom modrosti, ki se jih je navzel kot otrok, predaja Božičko. In doda, da se sme pustne like klicati in predstavljati samo po imenu. Dovoli nam, da pri njem, kot vodilni sili pokačev iz Tržca, naredimo izjemo.
Pokači so kot etnografski lik tudi zaradi svoje obleke in seveda zaradi gajžle prepoznavni na daleč. "Nosimo oblačila naših prednikov po prvi svetovni vojni. Imamo več oblek. Tudi za poleti, ko ne pokamo, ampak na srečanjih etnografskih skupin predstavljamo različne ročne spretnosti, kot sta tesanje lesa, brušenje žag. Navadno smo oblečeni v črne hlače in obuti v škornje, ki so izdelani iz telečjega usnja, v kamgarn hlače, ki so najboljše kvalitete, belo srajco, črn telovnik s črno suknjo in klobukom. V pustnem času to nadgradimo s pisanimi telovniki, napihnjenimi srajcami, ki so narejene iz posebnega poštirkanega blaga, nadenemo si tudi predpasnik, ki je značilen za naš del Štajerske. Klobuk je okrašen z umetnim cvetjem. S posebno tehniko iz papirja naredimo cvetje, ki je povoskano, da ga ne uniči dež. Ker smo pokači zavedni Slovenci, imamo na klobuku trakove v barvah slovenske zastave. Da se, ko potujemo po svetu, ve, od kod smo. Pokanje z biči je prepoznavno, po njem si vsi zapomnijo, od kod prihajamo."
Najbolj nezamenljiv del oprave je gajžla, ki jo pokač vihti v rokah. Sestavljena je iz debele palice, ki jo dolga približno 1,2 metra, - ta, ki jo v rokah drži Božičko, je bila vrezana že leta 1984 - preko kobilice pa je nanjo pritrjena 3,5 metra dolga debelo pletena vrv, ki se proti koncu tanjša in konča z bičem. Bič je praviloma narejen iz rafije, pojasni Božičko, a ker pri vrtenju nastaja prevelika sila, hitro razpade, zato za trening in priprave na pust uporabljajo sintetične biče. Zakaj pa bič poči? "Ker prebije zvočni zid, to pomeni, da je hitrost vrtenja večja od 340 metrov na sekundo. To sproži pok. Močnejši ko si, glasnejši je pok," pojasni Božičko.
Nekateri si gajžlo še vedno pletejo sami
V teh krajih - Tržec sodi v občino Videm - skorajda ni dečka ali mladeniča, ki ne bi znal pokati. Lik pokača se v številnih družinah prenaša iz generacije v generacijo. Tak primer so Silvo, David in Nevio, tri generacije pokačev ene družine. Silvo, dedek oziroma oče, se je kot gospodar kmetije Etnografskemu društvu Tržec priključil pred dobrimi dvajsetimi leti. "To je kar lepa doba. Zdaj počasi zapuščam svoje delo. Zaradi težav s hrbtenico ne pokam, skrbim pa za pijačo in jedačo, ko gremo po vasi ali v povorki," razloži. Njegov sin David je začel pokati pri osmih letih. Nad pokanjem ga je navdušil tudi stric. "Pokanje se je pri nas zelo prijelo, vse odkar se je na Djočanovi kmetiji leta 1999 organizirala prva skupina pokačev. Najprej se je šlo po domači vasi, to pa so pubeci, mlajši od mene, opazili in se želeli pokanja naučiti. Če poka oče, bo prej ali slej pritegnilo tudi sina in se bo pokanja naučil. Pokanje ni ravno domena žensk, a jih nekaj prav tako že poka." Otroci imajo veselje in si tako nabirajo kilometrino in širijo običaj, meni David. "Mlajši sem bil od sina, pa sem si že moral narediti gajžlo sam. Še danes zagovarjam, da si vsak pokač gajžlo naredi sam, tako jo bo cenil in si naredil tako, kot mu ustreza - ali jo bo lahko gnal dve minuti nepretrgoma ali le par sekund."
Nevio ob našem obisku prvič letos zavihti gajžlo. Sodeloval bo v letošnjih pustnih povorkah, a to zanj ne bo prvič. "Mislim, da mi gre pokanje kar dobro. Ati mi pomaga pri pletenju biča in se s šiviljo dogovori za obleko," še nekoliko zadihan pove po prvem preizkusu gajžle. Te sicer danes pogosto naročajo pri vrvarju, pojasni Božičko. Za nasledstvo se jim v Tržcu, kjer imajo v pustnem času s povorkami in obiski domačij polne roke dela, torej ni bati. Vse generacije še zmeraj najdejo v druženju veliko veselja in zadovoljstva, ali kot z nasmehom na obrazu pove Božičko: "Mi se našemimo, da najprej zabavamo sebe, potem pa še druge."
