Saj ne, da bi želeli preveč. Srebrna medalja Tima Mastnaka v olimpijskem deskarskem paralelnem veleslalomu je imeniten dosežek. Toda - v finalu je bil tri vratca pred ciljem še olimpijski prvak. Potem je naredil napako in Avstrijcu Benjaminu Karlu dovolil, da je dobil, kar si morda ni povsem zaslužil. No, 31-letni Celjan včeraj v cilju olimpijske deskarske tekme ni več razmišljal o zamujeni priložnosti. "Pa ja. Če hočeš biti olimpijski prvak, moraš kot prvi priti skozi cilj vseh šest voženj. Pet sem jih odpeljal zelo dobro, šesta pa ni bila tako optimalna," je zadnjo stopnico pred deskarskimi nebesi opisal Mastnak.
Potem je še enkrat podoživel odločilne trenutke: "Začel sem super, si pridobil prednost. Tudi nadaljevanje je bilo zelo dobro. Potem je Benjamin na progi naredil napako in me je zasul s snegom. Takrat nisem videl nič. Nisem vedel, ali bova se zaletela. Moja očala so bila v nadaljevanju vožnje zarošena. Boril sem se. Vedel sem, da moram samo še priti do cilja. Zmagati mi na žalost ni uspelo, a tudi srebrna medalja je nekaj neverjetnega," je ostal realen Mastnak.
Ko pomisliš na karambol
A Celjanu po finalni tekmi zaradi tega niti na pamet ni padlo, da bi vložil pritožbo, čeprav bi lahko bilo vse na meji regularnosti? "Ne, tako je v našem športu. Fokusiran moraš biti na sebe. Meni je to uspelo vse do finala, res sem bil dober. V zadnjem delu finala so prišli do izraza dejavniki, ki te lahko vržejo iz tira. Ko pomisliš, da bi lahko prišlo do karambola, vsaj nekoliko spremeniš idealno linijo. Pa to spet ni izgovor. V cilj bi se moral pripeljati prvi, pa če bi vmes tudi zlomil bord, pancar ..." izgovorov ne išče Tim Mastnak.
"V cilj se moraš pripeljati prvi, pa če vmes tudi zlomiš bord, pancar"
Zakaj pa bi jih? Včeraj je pri 31. letih osvojil prvo olimpijsko medaljo. "O kakih napakah v trenutku, ko imam medaljo, več ne razmišljam. No, moje počutje sploh ni bilo najboljše. Nisem se počutil domače. V vsaki vožnji sem se boril kot lev, saj nisem imel pravega oprijema. Tudi postavitev je bila naravnost, kar ni po mojem okusu, ker imam rad zavite proge. A sem izvlekel maksimum."
Zvezi pokazal, česa je sposoben
Kaj več kot dve medalji bi res težko pričakovali od majhne Slovenije, kjer deskarji praktično nimajo nobenega tekmovalnega zaledja. "Neverjetno. Vsakič, ko sem prišel nazaj na start in sem tam videl, da je Gloria še zmeraj v igri, nisem mogel verjeti. Oba sva se smejala. Noro vzdušje je bilo. Z Glorio sva res dobro tekmovala. Da je obema uspelo, to je sanjsko. Koliko medalj smo tukaj Slovenci že osvojili? Tako samo dokazujemo, kako smo srčni, kako se borimo," je dosežka vesel Celjan. "Res je lepo biti v takšni reprezentanci."
A tam spet ni vse na svojem mestu. Slednjič Mastnak pove še nekaj o sodelovanju s našo smučarsko zvezo: "To je pa druga zgodba. Pogodbo s smučarsko zvezo sem podpisal tri dni pred prvo tekmo v svetovnem pokalu. Najeti sem moral odvetnika, da mi je pomagal. No, to mi je dalo dodaten zagon, da pokažem, koliko je vredna moja ekipa. Danes sem na najboljši način izpričal, česa smo sposobni," razkrije Tim.
V slovenski deskarski vrsti je bil neke vrste tragičen junak Žan Košir, ki je na Kitajskem del bivanja preživel v izolaciji, po okužbi s covidom. "To so nedvomno drugačne igre kot so bile prejšnje v Pjongčangu. A je bilo treba vse odmisliti in si pustiti v glavi samo misli na tekmo. Vedel sem, da sem v formi; a to je bilo treba tudi potrditi na tekmi. Ostali dejavniki? Plaval sem s tokom, se prepuščal in pomembno je bilo ostati negativen na testiranjih. Do danes mi je vse to uspelo. Nedvomno je bila moja prva zmaga, da sem se sploh pojavil na startu. Kolajna je bila moja druga zmaga. Osvojiti moram še tretjo, da se varno vrnem v domovino brez karanten. Tam me moji domačini že čakajo, so že divji. Bomo proslavili, ker če zdaj ne bomo, potem res ne vem," zaključi Tim Mastnak, srebrna medalja na deskarskem paralelnem veleslalomu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
