Smukač Boštjan Kline po poškodbi: Noga je kar visela po svoje

Boštjan Kline, 31-letni smukač, je ta teden smučarske terene zamenjal za bolniško sobo. Potem ko je v ponedeljek na treningu v italijanski Sella Nevei grdo padel in si zlomil nogo, v UKC čaka na operacijo. Za njim so zahteven prevoz do bolnišnice, oskrba v Italiji in še en prevoz v Ljubljano. Tam smo se z njim pogovarjali, ko je bil pred za bolnike vselej pomembno odločitvijo - ali za praznike ostati v bolnišnici ali pa je stanje dovolj stabilno, da bi lahko naslednje dneve preživel med domačimi.

"Na travmatološkem oddelku ležim in čakam, da mine oteklina na nogi. Potem bom pripravljen za operacijo. Res mi je zdravnik dal upanje, da bom praznik pričakal doma. A potem mi je medicinska sestra odvila rano na nogi in tam, kjer je kost ob zlomu pogledala iz kože, je še povsod polno krvi. Ona je bila že manj optimistična glede začasnega odpusta v domačo oskrbo. Bomo videli."

Ob padcu na ponedeljkovem treningu ste torej utrpeli odprti zlom kosti na nogi. Hudo, da huje ne more biti.

"Imeli smo trening superveleslaloma, bila je druga vožnja. Sneg še ni bil južen, proga je bila v dobrem stanju. Nekaj mokastega snega je sicer bilo na progi, a razmere so bile dobre. Tudi padec ni bil nič posebnega. Imel pa sem smolo, da sem med vožnjo zdrsnil na bok. Ko sem se hotel pobrati, me je zarotiralo, smučka je zagrabila. Spet sem padel po tleh, spet je zagrabila smučka in takrat mi je zlomilo obe kosti na desni nogi. Bilo je takoj nad pancarjem in med premetavanjem sem potem lahko le opazoval kako spodnji del noge visi stran od telesa. Molil sem samo, da noge ne bo treba odrezati, saj takrat to ni bila moja noga. Bila je v povsem nasprotnem položaju kot moje telo ... Takrat sem se ustavil."

Ste bili v tistih trenutkih še prisebni, ali je bila bolečina takoj prehuda za racionalno razmišljanje?

"Ko sem se zaustavil, sem si sam odpel smuči. Takoj sta bila ob meni Surfo, serviser Andrej Potočnik, in Timotej Kostrevc, fizioterapevt, oba sta v ekipi Andreje Slokar. Pomagala sta mi sezuti smučarski čevelj; kmalu so bili ob meni tudi ostali člani moje ekipe. Noga je tudi potem, ko ni bila več v čevlju, visela po svoje. Pomembno pa mi je bilo, da sem lahko pomigal s prsti. Okoli pol ure smo zatem čakali na helikopter."

Ves ta čas ste bili prisebni? Verjetno je deloval adrenalin, ki vas je ščitil pred realnostjo.

"V prvih trenutkih sem nedvomno bil v šoku in pod polno dozo adrenalina. Bolečina se je pojavila, a ni bila neznosna, ni bilo panike. No, med čakanjem se je bolečina stopnjevala. Ko so prišli reševalci, so mi takoj vbrizgali morfij in zatem so mi lahko mobilizirali nogo, me položili v helikopter in odpeljali v italijanski Tolmezzo."

Ste takrat že vedeli, da sta prelomljeni obe kosti na desni nogi, da gre za odprti zlom?

"Ne, to sem videl šele v bolnišnici. Na nogah sem imel nogavice in kosti, ki je iz kože pogledala na zadnjem delu noge, nisem opazil. To novico so mi sporočili v italijanski bolnišnici. Potem sem se tudi sam prepričal - tibija ali fibula je res prebila vse ovire."

Pred vami je najprej operacija, sledi rehabilitacija. Kako dolgo naj bi to trajalo?

"Operacija sledi v ljubljanskem UKC. Na smučarski zvezi imamo posebnega zdravnika, ki ob poškodbah koordinira in poskrbi, da smo v dobrih rokah. Povsem jim zaupam, vse je dogovorjeno. Sam si ne zbiram zdravnika. Po operaciji so mi napovedali od štiri do pet mesecev pavze. Nekaj delov kosti se je preprosto zdrobilo in zato bo celjenje dolgotrajnejše. Med kirurškim posegom mi bodo v kosti vstavili žeblja, s katerima bodo povezali zlomljene dele."

Zakaj operacija že ni za vami, zakaj je treba čakati?

"Sedaj čakamo, da mine oteklina, da se mehka tkiva nekoliko sprostijo. Poškodoval sem se v Italiji in pojasnili so mi, da me s helikopterjem od tam ne morejo prepeljati v Slovenijo. Sicer bi bil takoj prepeljan v Ljubljano. Prvi dan sem pristal v italijanski bolnici, kjer so mi med manjšim operativnim posegom v kost namestili posebno opornico, zunanji fiksater. Hkrati so mi zakrpali rano, s čimer so preprečili infekcijo. Tam so me samo oskrbeli za prevoz v Ljubljano."

Kakšne misli v tem času prevladujejo pri vas - optimistične, pesimistične? Je naslednja sezona končana, še preden se je začela?

"Definitivno ostajam pozitiven. Saj na začetku sem preklinjal. A sem hitro spoznal, da bi lahko bilo tudi hujše. Poškodbe so del športa. O karieri v tem trenutku ne razmišljam. Najprej operacija, potem rehabilitacija in takrat bo jasno, v kakem stanju bo noga."

Kako mobilni pa ste v tem času, ko še ni bilo operacije?

"Nogo lahko dvigujem. Zadnje dneve sem že toliko napredoval, da lahko grem sam na stranišče. Stiskam mišice na nogi, da mi ne bi povsem splahnele. To se bo nedvomno zgodilo, okrepiti jih bo treba med rehabilitacijo."

To je vaša druga resna poškodba v športni karieri. Prvič ste si prav tako na treningu potrgali kolenske vezi. Vam tiste izkušnje lahko pridejo prav? Koliko bo treba tudi v glavi urediti stvari, da boste znova pripravljeni na vrhunske tekme?

"Seveda bo treba urediti misli. Pred tekmo moram biti stoodstotno pripravljen in tako bom moral pridobiti zaupanje tudi v to, da je z nogo vse v redu, da jo lahko polno obremenjujem. To bo pomembno. Ob prvi poškodbi so mi rekonstruirali križne vezi in po šestmesečni rehabilitaciji sem spomladi znova začel smučati in trenirati. Tokrat verjamem, da bom zraven že avgusta, ko se ekipa za hitre discipline odpravlja na ledenike. Mogoče bo zame nekoliko hitro na sporedu prva smukaška tekma na Zermattu - če bo potrjena, bo novost na sporedu tekem za svetovni pokal. Take novosti sicer pozdravljam."

Slabo novico je bilo treba ne nazadnje sporočiti domačim, ki so zmeraj v skrbeh in so žrtve posebne vrste. Kako ste se lotili te naloge?

"Bil je šok, čeprav sem med klicem domov informacije nekoliko doziral. Začel sem s tem, da sem si zlomil nogo. Šele na koncu sem dodal, da gre za odprti zlom. Ko se je razvedelo za mojo smolo, so me klicali znanci in podporniki in vsi so mi zaželeli hitro okrevanje in so mi sporočali same pozitivne misli."