"Helly, fokus!" se zasliši s trenerskega stolpa, ko se mlada Kitajka že drugič zapored pri doskoku na 30-metrski skakalnici vrže po tleh. "To je prvo opozorilo. Če se bo tako obnašala, bo dobila črno piko," je neizprosen trener, ko pomočnikom po vokitokiju sporoča navodila. Ta resni in strogi trener ni nihče drug kot nekdanji šampion Primož Peterka, ki v dolini pod Poncami trenira dvanajst Kitajk iz Hangzhoua. V Planici je iz minute v minuto bolj deževalo, a se dekleta niso pritoževala. Po prvem skoku, ko običajno "še rabijo, da se malo zbudijo", so prikazala nekaj odličnih in se prav vsa osredotočila tudi na pristanek. Takoj ko je bilo treninga konec in so bile skakalke spet na suhem, je padla stroga maska s trenerjevega obraza, živahne in klepetave varovanke ga znajo popolnoma razorožiti.
Pet let v petih tednih
"Narežim se jim pa tol'k'. Zanimive so, zanimiva je njihova kultura in se zraven tudi jaz učim," se nasmehne vidno zadovoljni skakalni as. V Hangzhouu so se odločili, da se bodo šli smučarske skoke, razlaga Peterka, kako je sploh nastalo sodelovanje. Olimpijske igre 2022 v Pekingu se bližajo in Kitajci bi se radi predstavili v vseh športih. S pomočjo Jelka Grosa so prišli do našega orla in skupaj z ekipo so na Kitajskem testirali 77 deklet, 15 so jih izbrali, 14 jih je prišlo v Slovenijo, ostalo jih je dvanajst, za dve so na njuno žalost ugotovili, da nikoli ne bosta mogli biti smučarski skakalki. Testi, ki so jih morale pred tem prestati, so bili podobni tistim, ki jih delajo tudi z našimi skakalci, pojasnjuje Peterka: "Bil je še test poguma, ko so morale z višine skočiti v vodo, 76 jih ni znalo plavati, tako da je bil bolj problem priti iz vode kot skočiti vanjo."
Opica, krava, rokavica, čelada, Kitajska
V Sloveniji naj bi dekleta ostala tri leta. In prav vse bi rade nastopile na olimpijskih igrah, vriskajo veselo Tina, Betty, Molly, Sweet, Vivian in Rain, medtem ko po treningu v kombiju čakajo na odhod do hiše, kjer stanujejo. Dekleta imajo poleg domačih tudi mednarodna imena, najbolj zgovorna med vsemi je 15-letna Vivian: "Jaz sem skakalka. V Sloveniji je zelo lepo, samo vreme je slabo. Dežuje!" Pa tudi hrana jim ni najbolj po godu, prav vse, še Amy, Aurola, Summer, Molly in Kiki, imajo raje dobrote iz domovine. Pa fantje? Med njihovim smehom in skrivanjem Vivian pove, da je ona denimo spoznala skakalca z imenom Jure, ki je zelo simpatičen."Slovenija dobro, jaz sem skakalka, prašiček, opica, krava, hiša, roža, trava, rokavica, čelada, Kitajska," naštevajo dekleta besede, ki jih znajo izgovoriti po naše. "Še eno si pozabila. Srčkana," Peterka dopolni zgovorno Vivian.
V uri in pol se je naučila Planico
Peterki pri delu pomagata nekdanja skakalca Andraž in Manja Pograjc. Nastja Gradišar skrbi za stabilizacijske treninge, dekleta uči gibljivosti, opravlja fizioterapevtsko delo, masaže, priprave na trening in sodeluje s trenerji, da bi dekleta čim bolje pripravili za skakalnico. "Gre pa precej hitro, od njih se v treh letih zelo veliko zahteva in moramo delati čim bolj učinkovito," pravi. Športna masaža sicer ni glavni element priprav, je pa za dekleta "to ene vrste crkljanje, trenutek miru". Dekleta so simpatična, razigrana, kot naši otroci, pove Gradišarjeva: "Tukaj imajo mogoče malo več svobode kot doma in mi smo jim malo bolj na voljo, zato se vedno bolj odpirajo." Zelo pomembna je komunikacija in tu jim pomaga sinologinja Bojana Veršič. Ptujčanka je skoke in športno terminologijo poznala le s televizije, zdaj je, podobno kot dekleta, "vržena v nekaj novega". Če je morala biti na začetku na vseh treningih, so dekleta zdaj že zelo vešča besed, ki jih uporabljajo trenerji, in njena neprestana prisotnost ni več potrebna. Veršičeva ob tolmačenju organizira tudi izobraževanje deklet na daljavo. Kar bi se morala dekleta učiti doma, se učijo tukaj, da vse dobro teče, poskrbi Veršičeva oziroma "deklica za vse", kot ji reče Peterka, ki ne more prehvaliti njene pomoči. Dekleta kažejo tudi veliko zanimanja za slovenščino, ki se je učijo kar same, ena se je v uri in pol naučila pesem Planica, druge so prosile za slovenske knjige.
Na tekmo in velikanko nikoli več
Peterka se zaveda, da Kitajke s skoki niso začele tako mlade kot večina otrok pri nas, ki začnejo pri šestih in sedmih letih, dekleta med 12. in 16. letom, kot so stare nove planiške orlice, že bolj razmišljajo, tudi strah je že lahko prisoten. Ko Peterka gleda njih, se seveda spomni sebe: "Vem, kaj doživljajo, to se tudi vidi, zato skušamo čim več skakati, da dobijo kilometrino, občutek in da postopoma izgubijo strah."
"Dostikrat me vprašajo, ali bi kaj spremenil. Zakaj pa? Potem bi mogoče kaj drugega zamudil"
"Naredim tri skoke, ker vem, da več ne zmorem. Me že tako potem dva dneva vse boli"
