Izbruhi togote so ekstremne epizode frustracije ali jeze, ki so neustrezne glede na situacijo in se kažejo kot kričanje, jok, padanje po tleh, nekontrolirani gibi rok in nog, udarjanje, brcanje, grizenje, metanje stvari in zadrževanje sape. So normalen del otrokovega razvoja, če se v obdobju od prvega do četrtega leta starosti pojavljajo večkrat na dan, trajajo do 15 minut in se otrok nato vrne v običajno razpoloženje. Večino izbruhov sprožijo utrujenost, lakota, bolezen ali frustracija. Otrok ne razume zahteve, ne zna se ustrezno izraziti, ne zna rešiti problema, je prestrašen, ne zmore zadostiti pričakovanjem, reagira na spremembe in stres v okolju. Najbolj ustrezen odziv odraslih je, da ostanejo mirni, poskusijo izbruh preusmeriti, ga ignorirati ali uporabiti čas za odmor oziroma naravne in logične posledice.
Občutek nemoči
Po četrtem letu se pojavnost izbruhov zmanjša, tudi zaradi napredka na jezikovnem področju in boljše čustvene samokontrole. A ne pri vseh, od 5 do 20 odstotkov otrok ima napade, ki so bolj intenzivni v pogostosti, trajnosti, negativnem razpoloženju tudi po izbruhu, predvsem pa lahko med napadom poškodujejo sebe ali druge. Če se tak otrok tudi pogosto odziva s trmo, kljubovanjem, agresijo, so starši v veliki stiski. Od vzgojiteljev, drugih staršev, sorodnikov, strokovnjakov in tudi od naključnih mimoidočih dobijo o svojem otroku veliko negativnih informacij in vzgojnih nasvetov. Menijo, da so za otrokove težave krivi sami, počutijo se nerazumljeni, zavrnjeni, osamljeni in brez podpore. Pomoč iščejo pri strokovnjakih, ti pa si lahko tudi nasprotujejo v svojih diagnozah in načrtih terapije. Webster-Strattonova govori, da je starševstvo otrok z vedenjskimi težavami proces naučene nemoči. V prvi fazi opažajo otrokove težave, a upajo, da bodo z razvojem izginile. V fazi prepoznavanja problema si otrokove težave priznajo in začnejo iskati vzroke, da bi jih lahko odpravili. Uvedejo spremembe v spanju, hrani, zamenjajo vrtec ali strokovnjake. Vzroke iščejo še v družinski dinamiki, pomanjkanju časa, nezaposlenosti in pri svojih neuspešnih pristopih, kar povzroči občutke krivde in samoobtoževanja. Poskuse razumevanja in spoprijemanja s težavami v zadnji fazi nadomestita vdaja in občutek nemoči. Starši menijo, da "nič ne deluje", da je otrok tisti, ki ima več moči in nadzora, počutijo se kot žrtve, narašča jeza, ki se prepleta s strahom pred izgubo kontrole nad sabo. Kot posledica naučene nemoči se lahko razvijejo pomanjkanje iniciativnosti, brezup in depresivno razpoloženje.
Trening za starše
Vedenjske težave otrok so tako velika obremenitev za družino in ovira za otrokov nadaljnji psihosocialni razvoj. Če otroci niso deležni obravnave in se težave stopnjujejo, so kot odrasli izpostavljeni večjemu tveganju za težave v duševnem zdravju, odvisnosti, nasilju, nezaposlenosti in drugim negativnim izidom. Izjemno učinkovita je obravnava v zgodnjem obdobju, s treningi starševstva, ki staršem na razumljiv in prijazen način predstavljajo veščine pozitivnega starševstva, kar spodbuja otrokov kognitivni, socialni in čustveni razvoj, izboljša pripravljenost na šolo in zagotavlja bolj varno in zdravo odraščanje.
Eden izmed programov z največ dokazi o učinkovitosti je program Neverjetna leta, ki je v Sloveniji zaživel pred leti v okviru projekta Ministrstva za zdravje pod vodstvom dr. Marije Anderluh s Pediatrične klinike v Ljubljani. Namenjen je staršem otrok od tretjega do osmega leta starosti, ki se že srečujejo s težavnim vedenjem svojih otrok. Od letošnjega leta se ga je možno udeležiti tudi v Mariboru, v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Program je za udeležence brezplačen, saj ga zaradi podpore Mestne občine Maribor izvajajo kot del javne službe. Udeleženci poročajo o izboljšanju družinskih odnosov, zmanjšanju vedenjskih težav pri otrocih, o večji učinkovitosti novo osvojenih vzgojnih pristopov in da je "program opazno izboljšal družinski vsakdan".
