Marsikaj v življenju ni naključje. Tudi to, da nas decembra (še zlasti otroke) obiščejo sveti Miklavž, Božiček in dedek Mraz. Da je tako naneslo, so zakuhali mitologija, vera, ideologija, politika, še najbolj pa trgovci z novci.
V čast in slavo soncu in svetlobi
Vsaka zgodba, pravljica se začne z nekoč je bilo. Za ljudstva, govorimo o Evropi, je bil čas okoli zimskega solsticija, 22. decembra je sončni obrat, zelo pomemben in prazničen. Sonce, ki slabi in umira, začne pridobivati moč. Da bi božanstvu pomagali, so naši predniki kurili kresove in prižigali luči. S Soncem je bilo povezanih veliko bogov, pravijo jim solsticijska božanstva. Znana je skandinavska boginja Freya, pa tudi slovanski Svarog in njegov sin Svarožič. Svarog naj bi kot bog neba skoval Sonce, Svarožič je bil varuh ognja. Še eno skandinavsko božanstvo, veliki Odin, je precej vplival na podobo in lik poznejšega Božička, vozil se je namreč v zlati kočiji, ki sta jo vlekla konja, dirjali so seveda po nebu. Če se je Odin kočije in konj naveličal, so mu v sani vpregli severne jelene. V času zimskega sončnega obrata je Odin razvažal darila, v domove je vstopal skozi odprtino za dim, pozneje skozi dimnik.
Na Tržaškem Božiček skozi dimnik
Krščanstvo je po zmagi nad drugimi verstvi namesto dotakratnih številnih zimskih dobrih stričkov, tetk, škratov, čarovnic in drugih mitoloških bitij ponudilo svetega Miklavža, ki je postal glavni zimski obdarovalec, ponekod pa so se nekdanji prinašalci darov obdržali do danes, delovali so v času zimskega solsticija in tako močno vplivali na prihod današnjega Božička. Nemške otroke na božič še danes obdaruje Jezušček oziroma Christkind. V Angliji so poznali očeta Božiča, puritanci so želeli, da bi bil bolj svetniški od svetnika, drugi so ga videli kot veseljaka s kozarcem. V Sloveniji pred letom 1945 nismo poznali ne dedka Mraza ne Božička. Razen na Tržaškem, kjer je otrokom na sveti večer darila skozi dimnik metal Božič. Orehe, pomaranče, sladkarije, tudi zvezke, svinčnike in peresa.
Saint Nick brez spremstva parkeljnov
B
ožička je spravil na svet Clement Clark Moore. Doktor in profesor hebrejščine ter grščine, tudi prijatelj že omenjenega Johna Pintarda. Za svojo četico otrok je učenjak napisal pesmico The Night Before Christmas, hitro je postala ameriška uspešnica. Možiček se je še vedno imenoval Saint Nick, vendar je počasi, a nezadržno dobival bolj prijazne, demokratične poteze. Bil je dobrodušnega obraza, smešno rdečega nosu in velikega trebuha. Naokrog je tacal brez spremstva parkeljnov, brez šib, obdaroval je brez vprašanj, koliko kdo je ali ni priden, ali moli in ali zna tisto dolgočasno pesmico.
Coca-Cola vzame v službo Božička
Amerika oziroma njene Združene države so kraj absolutnih stopnjevanj. Božiček je moral še vstopiti v vsak ameriški dom. To je storil s Coca-Colo. Mogočno podjetje je leta 1930 Božička dalo na svoj oglas. S sloganom: »Najbolj zaposlen človek na svetu prihaja z nasmeškom. Oddih, ki osveži.« Od takrat poznamo današnjo podobo Božička v velikem rdečem plašču, obrobljenem z belim. Potem je dobil mož še rdečo kapo z belim cofom. V postavo in obraz je obilen, ima belo brado in rdeča lica. Iz Amerike se je razselil po vsem svetu, obdaruje vse po vrsti, ne samo otrok, ampak tudi babice in dedke, sosede in celo hišne ljubljenčke. Pse, mačke in papige na primer.
Dedek Mraz ni komunist
Ena od legend o dedku Mrazu pripoveduje, da se je mož, naveličan življenja na mrzlem in dolgočasnem severu,
napotil po svetu, med ljudi, ki jih je razveseljeval z ledenimi sladkarijami. V kraj Veliki Ustjug je prišel neugotovljenega leta med zimskim solsticijem, 22. decembra. Dedek Mraz je priredil bogato gostijo, na katero je povabil vse domačine. In to je to, obdarovanje ob koncu leta.
Slovenski s polhovko je kadil pipo
Dedek Mraz je bil tudi sovjetsko izvozno blago. Države pod moskovskim vplivom se mu niso mogle in smele odreči. Naše revolucionarne in komunistične oblasti so z odpravo božiča počakale do leta 1952, pozabili naj bi tudi svetega Miklavža. Dovoljeno in zaželeno pa je bilo praznovanje novega leta. Z dedkom Mrazom, ker je bil iz Sovjetske zveze. Čeprav je bil iz starodavne Rusije. Zanimivo je, da smo si Slovenci zaradi svojega značaja in slikarja Maksima Gasparija postavili čisto svojega dedka Mraza. Po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 dedek Mraz ni odpotoval nazaj na sever, po novem je domoval pod Triglavom, Gaspari mu je na glavo posadil slovensko polhovko, ovčji kožuh je okrašen s slovenskimi ljudski
mi ornamenti, na primer gorenjskimi nageljni, nosi škornje, pogosto bele, na hrbtu ima koš z darili, včasih je potegnil celo kakšen dim iz pipe. Danes ne več, čeprav je večja demokracija.
