Če bi ta hiša znala govoriti ...," pogosto rečejo za Gostišče pri Žerjavu, ki že od leta 1912 stoji v središču Rateč. Danes v rumeno odeta gorenjska hiša skriva bogate zgodbe, največ jih je bržkone povezanih s smučarskimi skoki in okoli tri kilometre oddaljenimi planiškimi skakalnicami ter letalnico. Na naslovu Rateče 39 se že vrsto let zbirajo vsi, ki so kakorkoli povezani s tem priljubljenim zimskim športom. "Že nekaj dni prej se veselimo dogodka, ko nam bo vaša današnja izvrstna hrana pomagala k uresničitvi človeških sanj – japonskega poleta vsaj okroglih 200 metrov," je v spominsko knjigo pri Žerjavu v posebni smučarski sobi marca 1994 pred zaključnimi tekmami pod Poncami zapisala japonska reprezentanca. Ob drugih kamikazih je bil njen član legendarni Noriaki Kasai.
Peš, z vprego, z vlakom pod Ponce
Pri Žerjavu so bili od nekdaj naklonjeni športu in športnikom. "Ta družina je vedno podpirala skoke. Spomnim se, da smo pri njih spali kot mladinci. Organizacijski komite je bil takrat v zelo hudi krizi in smo celo leto tu trenirali in nič plačali. Bilo jim je obljubljeno, pa do danes ni bilo plačano. Ta hiša bi morala dobiti Bloudkovo nagrado za gostoljubje in žrtvovanje," se spominja nekdanji smučarski skakalec Branko Dolhar, ki se je leta 1971 prav v to hišo priženil. Tudi ko je bil sam njen prebivalec, so marsikomu, posebno pa naši B-reprezentanci, založili kak strošek, kdaj tudi za lopate in drugo opremo, ki so jo potrebovali pri pripravi skakalnic.
"Avsenik je imel vedno harmoniko s seboj. Bila je muzika, ples, prišla so dekleta, oboževalke. Skakalci so bili skoraj tako popularni kot piloti"
Še med kosilom trenirajo polete
Ob pohani piški, po kateri slovijo v Ratečah, tako cmokajo tudi mlajši orli, od Gregorja Schlierenzauerja do Stefana Krafta. "Piščanec je zelo popularen pri Avstrijcih. Ko pridejo trenirat, se oglasijo pri nas. Drobtine že res vsebujejo nekaj olja, piščanec pa ni problem, je v redu. Na koncu koncev ima tudi krila. Fantje tudi med kosilom trenirajo polete," se pošali sogovornik. Ne le piščanec, suhljatim fantom v svetovnem pokalu tekne tudi druga slovenska domača hrana, vključno s pečenicami in krvavicami.
Anekdot iz smučarskoskakalnega življenja okoli Planice se je nabralo cel kup. V vsaki generaciji je bil kdo, ki je bil nagnjen k temu, "da je kakšno lumparijo" ušpičil. V starih časih so denimo fantom namazali daljnogled s črno pasto, in če so pokukali skozenj, so cel dan hodili "s tistimi očali". Ali pa so jim vsa oblačila, vključno z gatami, zvezali, verigo iz cunj pa napeljali čez sobe in hodnike, da so še dolgo ugotavljali, čigav je kak kos. V časih, ko so skakali sicer bolj glasbeno slavni Slavko Avsenik in snovalec letalnic Janez Gorišek ter njuni vrstniki, je bila razglasitev rezultatov praznik. "Šele naslednji dan se je šlo domov. Avsenik je imel vedno harmoniko s seboj. Bila je muzika, ples, prišla so dekleta, oboževalke. Skakalci so bili takrat skoraj tako popularni kot piloti!"
Slavja so se rada zavlekla
Fešta je bila ob vsakem svetovnem rekordu ali ob slovenskih zmagah in dobrih uvrstitvah. Proslavljali so tri dni skupaj, če je bilo treba. Pred leti je, ko je bila še začetnica, z ansamblom pri njih prepevala Nuša Derenda. Marsikateri tekmovalec in navijači so ostali, podaljšali rajanje za dva dni. Tudi nastopajočim se ni mudilo, na roke so jim šli novozapadli sneg in neprevozne ceste. "Pri Žerjavu se je poslovil marsikateri skakalec. O zabavi Avstrijca Tonija Innauerja se še danes pogovarjajo," se nasmehne Dolhar. Plesali so po mizah, bila je nora atmosfera. Za Innauerja, Paula Ganzenhuberja in Karla Schnabla morajo še danes v času poletov rezervirati mizo ob peči, kjer kaj popijejo, prepevajo in se z Dolharjem predajajo nostalgiji.
Z diplomacijo proti krstam
Dolhar, ki je s smučmi najdlje letel 154 metrov, je nekaj časa delal v Elanu, bil je tudi trener, dolga leta vodja skakalnice in generalni sekretar organizacijskega komiteja Planica. Mnoge od superzvezdnikov je v različnih funkcijah spoznal, ko so bili še "bosi in goli", tudi veliko zgodb iz zakulisja hrani. Denimo tisto, ko so prepovedali polete, daljše od 191 metrov. Tako so se dogovorili na "diplomatskem nivoju", pisalo se je, da bodo letalce drugače v krstah odvažali, se spominja sogovornik. Takrat je udaril po mizi: "Če upajo Planico prepovedati, naj jo prepovejo!" Seveda je niso in danes se leti že krepko čez 200 metrov. "Sicer sem zagovarjal sistem Bubka, po meter in meter, Gorišek pa, da bi šli čim dlje."
Ko sta med našim obiskom pri Žerjavu oče Branko in sin Aleš, ki zdaj vodi gostilno, listala po knjigi spominov, sta naletela na eno od skic Goriška iz leta 1984 in ugotavljala, da so očitno v gostilni profilirali skakalnico. Življenje s skoki v Ratečah teče naprej, oba Brankova sinova, Aleš in Aljoša, sta bila skakalca, zdaj smuči prevzemajo vnuki. Med zrenjem na številne podpise olimpijskih in svetovnih prvakov na steni so si pri Žerjavu edini, da so bili skakalci vedno fejst fantje: "Nordijci, tako skakalci kot tekači, so bili zmeraj bolj skromni, tihi, prav nič vzvišeni."
