Kolumna Marka Crnkoviča: Najkasneje po volitvah se bo zgodila ulica

Vrli Pahor je razpisal državnozborske volitve in s svojo značilno dobrohotnostjo naivno optimistično pripomnil: "Politične, ideološke in druge razlike ter zlasti ton razprave v predvolilnih soočenjih naj nas razdvojijo le toliko, kolikor si lahko potem opomoremo kot skupnost."

Bojim se, da ne bo nič iz tega, da bi si "potem" - kdaj? še pred poletjem, ko bomo morda že imeli vlado? ali vsaj med zasluženimi počitnicami? - opomogli kot skupnost. Veselo se bomo kregali še naprej.

Bipartizanski optimizem

Pahor je v sredinih Odmevih govoril tako, kot govorijo politiki v normalnem svetu, da ne rečem idealnem. Da moramo volivci prisluhniti vsem strankam in kandidatom, ki nam želijo nekaj dopovedati, o njihovih besedah dobro razmisliti in se nazadnje odločiti po svoji vesti in prepričanju.

Ah, ko bi le bilo tako preprosto …

Da je Pahor bipartizansko optimističen po službeni dolžnosti, ni nič slabega. Problem je samo v tem, da to ni realno in da so Pahorjeve besede samo besede nesojenega motivatorja. To ne nazadnje dokazuje že dejstvo, da na politični sceni v nasprotju s predsednikovo konstruktivnostjo prevladuje niti malo zmotno prepričanje, da bo ta predvolilna kampanja zelo umazana. Seveda. Ker če nihče drug, bodo za umazanijo poskrbeli tisti, ki se je najbolj bojijo. O tem namreč govorijo: da bodo oni sami fasali, ubogi revčki - ne da kulturno ne bi nihče fasal nič grdega, kot fantazira Pahor. Tu gre za preizkušeno hierarhično metodo: noben padre padrone si ne bo sam mazal rok z naročenimi medijskimi umori in pošiljanjem grozilnih pisem po pošti. Twitter in facebook, to še gre.

Spirala medsebojnega obtoževanja

Sam mislim, da se v teh dveh mesecih plus do volitev ne bomo ne mogli ne hoteli izvleči iz spirale medsebojnega obtoževanja. In le zakaj bi se se? Če smo se že začeli razdvajati, se razdvajajmo do konca. To smo vendar mi, Slovenci, ozaveščeni in radikalni, nepopustljivi, zavezani svoji trmi. To nam paše. Paše kot prija in paše kot pristaja.

Zaostrovanje je neizogibno po mojem zato, ker med levico in desnico obstaja asimetrija. Ne samo v različnosti njunih stališč, pogledov in političnih platform, temveč v različnosti njunih predvolilnih, komunikacijskih pristopov do prikazovanja strank na nasprotnem političnem bregu. V tem smislu je bistvena razlika med levico in desnico strateška razlika med njuno beligerentnostjo, med njunim zanašanjem na to, da je treba politične nasprotnike v očeh volivcev prikazati kot nevarnost za demokracijo in prihodnost države.

Ferrero-Rocher

Čeprav tudi levica pri tem ni čisto nedolžna, je jasno, da je to diskreditacijsko, očrnjevalno strategijo izumila - ali vsaj vpeljala v slovenski politični in medijski prostor - desnica. Največ, kar zna levica v tem smislu narediti, so ti večni očitki, da aktualna vlada narušava demokratične institucije od javnih medijev do sodstva, si prilašča represivni aparat, zlorablja zaupanje državljanov in jih po drugi strani podkupuje s čokolatini Ferrero-Rocher (ki jih je ziher uvozil Janšev brat). Če ne štejemo ekstremističnih levičarskih popadkov na družbenih omrežjih à la izpadi Blaža Zgage, je največ, kar zna levica narediti grdega desnici, nadlegovanje nič hudega slutečih prvopristopnikov na Triglav in drenje drenje "smrt janšizmu".

Rokavice in boksarske rokavice

Če torej levica dela z desnico v rokavicah, obdeluje desnica levico z boksarskimi rokavicami. Protilevičarska kampanja v desničarskih medijih je v polnem razmahu. Najnevarnejših opozicijskih figur se lotevajo načrtno, sistematično, dnevno. Celo njihovih (domnevnih) podpornikov se lotevajo, celo na osebnem nivoju. Za polemiziranje s svojimi političnimi in medijskimi nasprotniki - kar med vrsticami dandanes pomeni sramotenje - so uzurpirali ne več ne manj kot Ukom. To so pač prednosti predvolilnega boja, če si na oblasti. (Magari v odhajanju.)

Nakar so tu še koristni idioti, ki tako rekoč v imenu vlade vlagajo pobude za oceno protiustavnosti dveh kao komunističnih strank, ki bi ju bilo treba prepovedati, ker da sta totalitarni.

Če bi bil jaz na Pahorjevem mestu, ne bi bil črnogled. Ker nisem, pa pričakujem naslednji scenarij: po volitvah se bo v vsakem primeru zgodila ulica. In to v smislu ljudskih vstaj in uličnih spopadov, morda celo zasedbe parlamenta. Ne glede na to, ali bo zmagala levica ali desnica. To se ne bo dobro končalo.