Zgodba o transfuziji: Na teren in operacijo z "živo krvno konzervo"

Bogdan Brecelj v kirurški ambulanti partizanske bolnišnice Zgornji Hrastnik
Bogdan Brecelj v kirurški ambulanti partizanske bolnišnice Zgornji Hrastnik
Wikipedia
Datum 5. marec 2022 05:35
Čas branja 5 min
Transfuzija v razmerah druge svetovne, sploh na bojiščih, ni bila možna, velika izguba krvi je skoraj zanesljivo pomenila smrt. Še več, je zapisal dr. Janez Milčinski, v partizanih in na osvobojenem ozemlju ni bilo ne priprav za transfuzijo, kaj šele serumov za določanje krvnih skupin. Prvi serumi so v gozdove Kočevskega roga prišli iz Ljubljane komaj spomladi leta 1944. Z njimi so zelo skrbno ravnali, med bolnišničnim osebjem so poiskali univerzalne krvodajalce, ki so postali "nekakšne žive krvne konzerve". 
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.
Varna prijava

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.
Se strinjate, da vse nepokopane žrtve povojnih pobojev dobijo grob na ljubljanskem pokopališču Žale?
Da, Ljubljana je najbolj logična izbira, tam je tudi spomenik žrtvam vseh vojn.
28%
285 glasov
Pokop je civilizacijska dolžnost, lokacija je drugotnega pomena.
22%
227 glasov
Smiselno jih je pokopati blizu krajev prikritih grobišč oziroma kostnic.
19%
192 glasov
Ne, zakaj pa?
22%
225 glasov
Ne vem, ne razmišljam o tem.
10%
103 glasov
Skupaj glasov: 1032