Kathy ima z vojno v Iranu dodaten razlog za protest, sem pomislil, ko sem se preteklo nedeljo le odpovedal jutranjemu lenarjenju in se odpravil v cerkev. Ne morem se pohvaliti z izvrstnim spričevalom vernika, ampak ko sem pred skoraj letom po naključju zašel v katoliško cerkev v soseski, kjer sem takrat živel, sem vzljubil njeno pisano skupnost. Od slikovitega župnika italijanskega rodu, borca za rasno in siceršnjo enakopravnost katolikov, prek univerzitetnih profesorjev, zdravnikov, psihologov, celo novinarskega kolega, nekdanjega dopisnika iz Kaira in Bagdada, do čistilke, ki še nikoli ni šla dlje kot nekaj kilometrov čez mejo Zveznega okrožja Kolumbija. Torej nikamor. In Kathy, drobne stare gospe, ki vsako nedeljo med bogoslužjem stoji odeta v transparent, s katerim poziva papeža, naj vendarle gre v Gazo in s svojo avtoriteto pomaga končati trpljenje Palestincev. Zunaj cerkve sem Kathy srečal samo dvakrat. Lani na protestih pred papeško nunciaturo zaradi vojne v Gazi in letos februarja na protestih pred Ameriškim (po novem Trumpovim) inštitutom za mir. Tam se je namreč prvič sestal Odbor za mir pod dosmrtnim vodstvom Donalda Trumpa, ki naj bi nadziral razmere in prenovo Gaze. Če Kathy ne zaupa svojemu predsedniku, da bo naredil vse, kar je prav za Palestince, zakaj bi mu zaupala, ko gre za Iran?
V Washingtonu ne poznam nikogar, ki bi to vojno podpiral. Oče Bava moli za vse, ki jih ta vojna prizadene. "Čeprav imajo molitve svojega naslovnika, se vendarle zdi, da ostajajo pod svodom te cerkve," razmišljam, ko po klepetu in objemanju – ne vem, zakaj me tukaj vsi hočejo objeti, nato pa pravijo, da se jaz rad stiskam – sedam v avtomobil. Že med vožnjo skozi nedeljsko dopoldansko mrtvilo washingtonskega prometa se zdi, da sem v popolnoma drugem svetu, kot je okolje cerkve Našega odrešenika.
Volivci v Ameriki naj bi namreč glasovali v skladu s ceno bencina. Moje novinarsko delo in domino učinek, ki ga ima višanje cen bencina na draginjo na splošno, sta edini točki preseka predsednikovega in mojega sveta. Vsaj kar zadeva mojo malenkost, je ta presek velik. Draginja udarja tudi po mojem žepu, delo pa me sili v dnevno prebavljanje nečesa, za kar ne bi sicer nikoli verjel, da je
resnično
"Kako je mogoče, da obstajajo tako različni svetovi, skozi nekatere stopamo, se jih dotikamo, z drugimi se naše poti nikoli ne križajo?" razmišljam zvečer, ko spremljam podelitev oskarjev. Tipično ameriška stvar, seveda, čeprav retro scena gledališča Dolby daje vtis, da gledam posnetek iz 80-ih. Ko nato pri pripravi jutranjih prispevkov za radio in televizijo pregledujem še agencije, naletim na izjavo avstralskega igralca Joela Edgertona, ki se je podelitve udeležil in je kot njegovi številni kolegi komentiral tudi razmere v svetu: "Svet, v katerem danes živimo, je zelo zapleten. In oskarji so čudni. V smislu, da ima vsak svojo politiko v glavi. Igralcem običajno govorijo, naj držijo jezik za zobmi, pa vendar ima vsak svoje mnenje. Zato je svojevrstno, čudno protislovje biti tukaj, slaviti film in fikcijo, obenem pa je to čudovita prireditev in krasna platforma za ljudi, ki so slišni, če se odločijo uporabiti svoj glas." Ne vem, komu se je zdelo, da ljudje v večernih oblekah, ki se navajeno nasmihajo v kamere, mislijo resno, če kaj rečejo o Gazi in trpečih otrocih. Še en vzporeden svet zase.
Sicer pa, zakaj se po vseh teh letih novinarskega dela in življenja po svetu sploh še čudim obstoju teh vzporednic? V ZDA sem šest let in pol, pa imam občutek, da sem doživel vsaj dve Ameriki, tako se je Bidnov čas razlikoval od Trumpovega.
Zdajšnji predsednik pa sploh obvlada umetnost ustvarjanja lastnega sveta, za katerega se zdi, da nima prav veliko skupnega s svetom njegovih državljanov. Vanj je zaverovan tako zelo, da se mu ni zdelo vredno pripraviti lastne javnosti na novo vojno. In to kljub temu, da je kandidiral in zmagal s programom končanja oddaljenih vojn. Ne, da ne bi vprašanje vojne z Iranom ves čas viselo v zraku, ampak najtesnejši predsednikov krog, ki sicer o strogo zaupnih stvareh razpravlja v Signalovih klepetalnicah, je tokrat napad na Iran zadržal zase.
Američani so se tako nekega lepega jutra zbudili v vojnem stanju, nato pa dneve poslušali spreminjajoče se razlage razlogov za napad v tem trenutku. Predsedniku ni bila všeč smer, v katera so šla pogajanj z Iranom. Menda je iranski jedrski program neposredno in takoj ogrožal ZDA, čeprav naj bi ga v napadu na iranske jedrske zmogljivosti junija lani popolnoma uničili, pa tudi direktorica obveščevalne skupnosti Tulsi Gabbard pravi, da ameriške obveščevalne agencije niso zaznale poskusov njegove obnove. Res je, da besede Gabbard ne veljajo prav veliko, saj je ta teden na zaslišanju pred pristojnim senatnim odborom izjavila, da le predsednik lahko opredeli, kaj je neposredna grožnja ZDA. To naj ne bi bila naloga obveščevalcev. Ker če ni bil iranski jedrski program razlog za napad, je bil balistični. Poročila, ki so govorila, da Iranci pred letom 2035 ne morejo razviti svojih medcelinskih raket, so obveščevalci verjetno vljudno skrili. Nerodno pa je, da je v torek odstopil direktor Nacionalnega centra za boj proti terorizmu Joe Kent in kot razlog javno navedel, da ne more podpirati vojne, ker Iran ni neposredno ogrožal ZDA, še več, Amerika je vstopila v vojno zaradi izraelskih interesov.
In tako so ameriški mediji polni prizorov te vojne izstrelkov in hlastnih zagotovil vlade, da bo svet zaradi njih boljši. Vmes pa bo umrlo kar nekaj ljudi in Američani bodo morali pristati na visoke cene goriva, kar pa je do zdaj veljalo za na volitvah prelomno vprašanje. Volivci v Ameriki naj bi namreč glasovali v skladu s ceno bencina. Moje novinarsko delo in domino učinek, ki ga ima višanje cen bencina na draginjo na splošno, sta edini točki preseka predsednikovega in mojega sveta. Vsaj kar zadeva mojo malenkost, je ta presek velik. Draginja udarja tudi po mojem žepu, delo pa me sili v dnevno prebavljanje nečesa, za kar ne bi sicer nikoli verjel, da je resnično.
Kaj pa pravijo Američani? Javnomnenjske raziskave je treba zmeraj upoštevati v kontekstu naročnika, ampak danes v ZDA nihče ne ve prav dobro, kaj je res. Ankete naročnikov desne provenience sicer ne morejo zanikati, da večina državljanov vojni v Iranu nasprotuje, a njihovi odstotki se ne morejo primerjati z recimo zadnjo raziskavo Economista in portala You.gov, ki pravi, da 56 odstotkov vprašanih vojni nasprotuje, podpira pa jo 37 odstotkov. Washingtonski časnik The Hill, ki se osredotoča zlasti na delo kongresa (od tod tudi ime, po Capitol Hillu), na primer piše, da je nasprotnikov vojne 44 odstotkov, podpornikov pa 41 odstotkov. Ob tem pa ni mogoče prezreti, da se ne le mediji, ampak tudi državljani odločajo predvsem v skladu z lastno afiniteto do politične stranke. Tako večina republikancev in njihovih volivcev podpira predsednikovo operacijo na Bližnjem vzhodu, demokratski pol pa ji skorajda dosledno nasprotuje. Novembrske volitve v kongres in tretjino senata bodo verjetno odražale razpoloženje volivcev, če se vpričo poskusov spreminjanja volilnega sistema ne bo v neki obliki ponovila zgodba iz leta 2020 in bo ena stran kričala o ukradenih volitvah.
A po tem, ko je dosje pokojnega spolnega prestopnika Jeffreyja Epsteina dodobra pretresel zlasti Trumpovo volilno telo in vnesel razdor v gibanje MAGA, je morda najbolj presunljiva ugotovitev zapriseženega republikanca, nekdaj svetovalca predsednika Georgea Busha ml. in namestnika šefa njegovega kabineta Karla Roveja v Wall Street Journalu. Rove je namreč prepričan, da glede vojne v Iranu velika večina volivcev Donalda Trumpa ostaja zvesta predsedniku, nasprotovala naj bi mu le peščica konservativnih "influencerjev" in njihovih sledilcev.
Tako se je odprl še en vzporedni svet. Svet izjemno prilagodljivih in vodljivih volivcev, ki so dali svoj glas predsedniku zaradi obljub izolacionizma, končanja in izogibanja vojn in gospodarskega razcveta. Zdaj podpirajo ekspanzionizem ter pristajajo na višje cene in predsednikove spreminjajoče se, nepovezane in očitno neresnične razlage. Tradicionalni zagovorniki pravic zveznih držav nenadoma podpirajo popoln nadzor zvezne vlade nad volitvami.
In tako človeku preostane le, da zgolj zase ugotavlja, na kateri strani vrat zaprtega oddelka psihiatrične klinike je.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
