
Tistih, ko se je trudila iz petnih žil potegniti vse, da zapre vsa pogajalska poglavja in dobi končni datum vključitve v Evropsko unijo. Navkljub nenadnemu odstopu Iva Sanaderja leta 2009, kljub globalni gospodarski krizi, kljub nesposobni vladi Jadranke Kosor in potem še bolj nesposobni Zorana Milanovića, se je Zagreb - počasi, a vseeno gotovo - približeval Bruslju. Tisti pregovorni korenček je tako dišal, da je bila oblast pripravljena trpeti tudi najmočnejše udarce, samo da nas nekako pripelje v unijo in nas potegne iz zla. Amen.
"Rikverc"
Likali so se zakoni, pospeševali sodni procesi, širile so se vse možne človekove pravice, razredčile so se tožbe zoper novinarje, sprejeli smo dejstvo, da "naši fantje" v vojni vendarle niso bili rosno cvetje, in kljub vse večji osiromašenosti običajnih ljudi je družba napredovala kot nikoli poprej. In smo bili sprejeti, in takoj, ko je 1. julija 2013 ugasnila zadnja zvezdica ognjemeta - se je vse ustavilo. Oziroma je veliko vsega šlo v "rikverc", EU pa se ni več odzivala. To je bila popolna potrditev romunskega izreka, tiste zgodbe o njihovih pogajalskih letih in o ministrici Monici Macovei, ki je v dveh letih z radikalnimi ukrepi porezala korupcijo v svoji državi, po nekaterih ocenah za kar 80 odstotkov, da bi leta 2007, takoj po sprejemu Romunije v EU, bila - zamenjana. In da bi se vse vrnilo na staro.
Slabovidnost
Nekaj podobnega, res sicer bistveno manj dramatično, se je zgodilo na Hrvaškem leta 2013, vidimo pa, da se dogaja kjerkoli: Madžarska in Poljska sta najboljša primera, da drugih sploh ne omenjam. Težko si je zamisliti, da bi Hrvaška, Madžarska ali Poljska (rekli smo, da drugih sploh ne bomo omenjali) lahko danes vstopile v unijo pod istimi kriteriji, pod katerimi so vstopile takrat, pa jih zanemarile takoj, ko so spoznali, da sta Bruselj in Strasbourg slabovidna in inertna.
Težko si je zamisliti, da bi Hrvaška, Madžarska ali Poljska lahko danes vstopile v unijo pod istimi kriteriji, pod katerimi so vstopile takrat
Pravila
Prav zaradi tega se močno in iskreno veselim, da je Hrvaška v nedavnih več noči dolgih pogajanjih v Bruslju uspela zase zagotoviti lepih 22 milijard evrov, dostopnih samo v primeru, da se spoštujejo dogovorjena stroga pravila. Z drugimi besedami - povsem mogoče je, da od vseh teh pustih milijard ne dobimo niti enega samega evra, če se ne uresničijo dramatične reforme, od katerih so bežale vse hrvaške vlade, tako kot, evo, Nizozemci od Dalmacije. Če ne bo temeljitih reform delovanja celotnega javnega aparata, če ne bo smiselnih projektov, tako nacionalnih kot lokalnih, če ne bo poznavalsko, precizno izpolnjenih prijavnic - nič točk, nič evrov.
Nova ministrica regionalnega razvoja in evropskih skladov je menda spretna v "vlečenju" evro-evrov za Slavonijo, a ona sama ne bo dovolj. V prvem podrejenem ešalonu bo potrebovala vsaj deset enako strokovnih in posvečenih ljudi, vsak od njih pa še deset na nižji ravni, vse tako po redu, do najmanjše občine. A Hrvaška takih ljudi - nima. V najboljšem primeru jih ni dovolj. Če jih je imela, so večinoma že emigrirali, njihova mesta, zato da se pač popolnijo, so že zasedli nekakšni nečaki, botri in podobne sirote, ki si v življenju ne bi znali najti dela niti na kolodvoru, če nekdo v družini ne bi bil v HDZ.
Optimizem
Vseeno sem še naprej optimist, ker če res želi "povleči" ves ta odobreni denar (nepovratno ali na kredit z najboljšimi obrestmi na svetu; vseeno), če želi zares vstopiti v schengensko in evro cono, se bo morala hrvaška družba strahovito hitro spremeniti in se zelo veliko naučiti, vse med hojo in brez ene same fige v žepu. Čez sedem leta pa - "kdo živ, kdo mrtev", kot rečejo Dalmatinci ...
Unijin korenček še naprej sladko diši, batina pa se je vmes spremenila v nebolečo vejico

Renato Baretić
Rojen leta 1963 v Zagrebu, od leta 1993 živi v Splitu. Od pisanja živi od leta 1983, študiral politične znanosti, potem primerjalno književnost in fonetiko. Prijavil diplomsko nalogo, a nikoli diplomiral.
Delal je v številnih hrvaških uredništvih (Večernji list, Slobodna Dalmacija, Nedjeljna Dalmacija, Feral Tribune, Globus, Nacional ...). Objavil dve zbirki poezije, tri romane (najbolj opaženi Osmi povjerenik je bil adaptiran za film in dvakrat za gledališče). Književna dela ali njihovi fragmenti so bili objavljeni v desetih prevodih, tudi slovenskih.
Je avtor vprašanj za najbolj gledane TV-kvize (Kviskoteka, Kdo želi biti milijonar ...), koscenarist TV-serij "Novo doba", "Crno-bijeli svijet" in "Dnevnik malog Perice" (ki se trenutno snema) ter igranega filma "Što je muškarac bez brkova".
Reporter po poklicu, a že desetletja družbenopolitični kolumnist po volji višjih sil.
Kot dolgoletni novinar tožen samo enkrat, tožba je bila umaknjena že na prvi obravnavi.
Oženjen, oče dveh otrok.
Levo-liberalnih političnih stališč, jih ne skriva.