
Ne se veseliti prezgodaj, je napovedal Rok Černe, vodja projektov na področju prostoživečih živali na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) in še naslednjih nekaj let koordinator mednarodnega projekta Life Lynx. Da se morajo slovenski in romunski veterinarji dogovoriti o certifikatu, ki ga ris potrebuje za pot v Slovenijo, je pojasnil. "Utegne se kaj zaplesti." In se tudi je.
Če vi verjamete, da se da ...
Prvemu evrazijskemu risu, ki se po načrtu Life Lynx iz Romunije seli v Slovenijo, je ime Goru. Ime je dobil po gori v zaščitenem območju Putna Vrancea v vzhodnih Karpatih, kjer je bil februarja ujet in sprejet v karanteno. V naslednjih tednih testiran na mačjo kugo, mačji aids, parvoviruse, steklino ... Seznam je dolg. Odvzeli so mu tudi vzorce za genetiko, ti so že na ljubljanski Biotehniški fakulteti (BT) in špilajo, kot se reče v ljudskem jeziku.
"Idealen, okoli pet let star, zdrav, močan samec," pravi Rok Černe. Da je močan, ni nepomembno. Potrebuje to prednost pred rivali, da prej osvoji samice in da se pri naših risih končno prekine proces, ki ga stroka imenuje vrtinec izumiranja. Zaradi parjenja v sorodstvu in vseh posledic, ki jih "incest" prinaša, je namreč ris na naših tleh že drugič tik pred izumrtjem. Namen mednarodnega projekta Life Lynx, ki se je začel 1. julija 2017 in bo trajal do 31. marca 2024, je zaustaviti propad dinarsko-jugovzhodne alpske populacije risa z doselitvijo risov iz vitalne karpatske – romunske in slovaške – populacije evrazijskih risov ter tako zmanjšati parjenje v sorodstvu. Deset risov bo v petih letih doseljenih v Slovenijo, štirje na Hrvaško. Dva – Goru k nam, še "nekrščen" samec k sosedom – sta tik pred tem, da gresta na pot.



In potem dolga desetletja nič
Lahko bi rekli, da se mnoge evropske države še kako zavedajo, kaj so izgubile. Še okoli leta 1800 je bil ris doma na širokem območju Alp, na Balkanskem polotoku vse do Grčije, naseljeval je Tatre in Karpate, širno območje vzhodne Evrope, pribaltskih držav, Skandinavije in Finske. Evropa je imela nagrajevano in dobro organizirano pobijanje velikih zveri in sredi 19. stoletja je izumiranje doseglo vrh – številne lokalne populacije so povsem izumrle. Nista bila kriva samo lov in miselnost, ki je živali delila na škodljive in koristne in dopuščala bivati le slednjim. Povsod v Evropi so se začele kazati posledice odprtega tipa pašništva - gozdovi so se spreminjali v pašnike, srnjadi in jelenjadi je bilo vedno manj. Že v 18. stoletju se je začel vzpon intenzivnih kmetijskih površin, ponovno se je na veliko izsekavalo. Prej nedostopna, zaprta gozdna območja po Evropi so začeli izkoriščati za oglarjenje, pospešeno se je gradila cestna infrastruktura. Velike zveri so izumirale.
Kri za kri, nož v srce
Enkrat smo svoje rise že izgubili. Leta 1973, celih 65 let po izginotju te samotarske redke mačke, so jih pri nas ponovno naselili. Šest risov iz slovaških gozdov je bilo spuščenih v slovenske. Boter naselitve je bil švicarski lovski gost na Kočevskem Karl Weber. Maks Konečnik, lovski čuvaj v gojitvenem lovišču Rog, ga je peljal v kočevski pragozd in Weber, navdušen nad videnim, je dejal, da je pripravljen iz svojega žepa plačati rise za ponovno naselitev, če se lovci strinjajo.
“Naša naloga je, da vrnemo naravi tisto, kar smo ji iztrgali,” je v prispevku slovenske televizije leta 1973 povedal Rado Švigelj, nekdanji direktor gojitvenega lovišča Rog. In je steklo. Konečnik je pripravljal obore za rise, biolog Janez Čop je napravil tako prepričljiv elaborat doselitve, da so ga potrdili tako v Ljubljani kot v Beogradu, četudi je bil tedanji zelo vplivni politik Matija Maček ostro proti. Srečno naključje je hotelo, da je bilo v živalskem vrtu v Ostravi na voljo šest risov, ki bi jih morali prevzeti Nemci, a se je zataknilo pri papirologiji. Živali so z letalom pripeljali v Zagreb in od tam v Kočevje v pripravljene obore, kjer jih je hranila Konečnikova žena Cilka in celo pisala dnevnik o tem.
V odličnem dokumentarnem filmu Risova pot režiserjev Gregorja Šubica in Setha Wilsona so prikazani tudi izseki iz arhiva slovenske televizije - tam vidimo, da so se valile množice proti Kočevju, da bi videle mačje prišleke.
A odmevi niso bili samo pozitivni. Leta 1973 smo tudi v Večeru objavili članek, v katerem smo citirali navedbe o risu nemškega naravoslovca Alfreda Brehma: “Večjim živalim pregrizne vratne žile in željno posrka vročo kri, nakar morda požre še drobovje, meso pa prepusti lisicam in volkovom. S tem pa, da ubije v teku noči eno žival, si krvoločnosti še ne poteši, marveč jih kolje dalje, kolikor jih dobi pod kremplje, čeprav vseh ne more požreti. Tako v kratkem iztrebi vsa lovišča, zdesetka najštevilčnejše črede.”
Takšna demonska slika risa, ki je popolnoma skregana z realnostjo, je bila očitno kriva, da so lovci, ki so poskrbeli za vrnitev risa, dobivali tudi grozilna pisma. V enem od njih stoji: “... Če pa boste kljub opozorilu nabavili krvoločne zveri, boste prejeli za trmo primerno plačilo; kri za kri, nož v srce. Ta sklep smo sprejeli prebivalci v obgozdnih predelih in mislimo zelo resno izpolniti to našo grožnjo ...”
Na srečo je ostalo le pri grožnjah, izpust treh risjih parov v kočevske gozdove pa še danes velja tudi v svetovnem merilu za enega najuspešnejših naravovarstvenih projektov tistega časa. Iz šestih osebkov izhaja celotna populacija, ki se je v naslednjih letih širila predvsem na Hrvaško in v Bosno.
A ostala je izolirana in se ni mogla izogniti parjenju v sorodstvu. Po slabega pol stoletja od naselitve se je znašla pred ponovnim izumrtjem.
Ris je pri nas na prelomu stoletja izumrl zaradi pomanjkanja prostora, hrane in zaradi lova. Današnje izumiranje je druge vrste
Sledi v snegu so odprta knjiga
Doc. dr. Tomaž Skrbinšek je strokovnjak za znanstveno genetiko na Oddelku za biologijo na Biotehniški fakulteti in pozna osebne izkaznice največ risov, ki so živeli ali še živijo pri nas. Pridobiti genetske vzorce – iztrebke, dlako, urin, slino na uplenjeni živali ... – pri risu pa ni ravno mačji kašelj.
{facebookpost}https://www.facebook.com/LIFELynx.eu/videos/2327242084184576/{/facebookpost}
Avtor videa: Franci Kljun
"Pri medvedu, na primer, se jih da dobiti otročje lahko. Medved je mesojeda žival, ki uživa pretežno rastlinsko hrano. Mora je pojesti ogromno in zato so ogromni tudi kupi, ki jih pušča za seboj. Medved je torej velik sralec, ki se bo povrhu podelal na sredo poti, da iztrebka nikakor ne moreš zgrešiti. Pri risu pa je povsem druga pesem. Ne le, da so njegovi iztrebki majhni v primerjavi z medvedovimi, za nameček jih skriva in zakoplje. Mačka pač. Pomagamo si tudi z lovilci dlake – to so količki z ježki, na katere se ujame dlaka. Odišavljeni so z laktoni, posebnimi rastlinskimi spojinami, ki jih najdemo na primer v baldrijanu in mačji meti."


Česa v času naselitve nismo vedeli
Koliko risov še imamo? Več kot 20 jih gotovo ni, pravi Tomaž Skrbinšek. "Niso še izumrli, to vemo. Vemo tudi, da še vedno imajo mladiče, to kažejo sledenja. Letošnji genetski vzorci se analizirajo, tudi fotopasti so posnele nekaj živali ... Vemo pa tudi, da jih je manj kot kadarkoli po naselitvi." Obstajajo območja, kjer samec zaman išče samico in samica samca. Da je nekaj hudo narobe, so začeli razmišljati že pred leti, ker so začeli od lovcev s terena dobivati podatke, da je risov vse manj, tudi sami so opažali, da je vedno težje najti sledi in hitro je bilo jasno, da zmanjšanja števila ni mogoče naprtiti krivolovu.
Česa v času naselitve nismo vedeli, danes pa vemo? "Vse naselitve se začnejo z malo živalmi, ker pač ne moreš pripeljati sto in več živali od drugod. Naselitev je vrhunsko uspela, populacija risov je številčno in prostorsko rasla vse tja do srede devetdesetih. Iz teh šestih risov – eden je po letu dni poginil – je zrasla celotna populacija risov v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. A po naselitvi risi niso imeli druge izbire kot pariti se s sorodniki. Ko populacija eksplozivno raste, se genska pestrost počasneje izgublja. Toda na neki točki populacija zraste do velikosti, ki jo prostor še prenese."

Krivični do lovcev
Eden od pomembnih partnerjev v projektu Life Lynx je Lovska zveza Slovenije. Lovci imajo pri nas zelo dober odnos do risa, navsezadnje so prav oni izpeljali naselitev pred skoraj pol stoletja.
“Lovci so zelo pomembna skupina za naravovarstvo,” pravi Skrbinšek. “Sam nisem lovec. Veliko pred državo so zavarovali volka, medveda ... Vsak človek ima povsem legitimno pravico, da se ne strinja s pobijanjem živali, a je predvsem urbana javnost včasih zelo krivična v presojanju lovcev. Za naravo so neprecenljivi – navsezadnje je tu 22 tisoč ljudi, ki velik del svojega časa preživijo v gozdu in skrbijo zanj. Brez lovcev bi nam pri naših raziskavah trda predla. Če je lovstvo urejeno in regulirano, je izjemno koristno za varstvo narave. In nasprotno: če v njem ne veljajo močne etične norme in ni regulirano, lahko pomeni katastrofo. V Sloveniji imamo srečo, jaz se z našimi lovci v tujini zmeraj hvalim. Upam, da nam bo sedanji koncept lovstva uspelo ohraniti, kajti pritiski, da bi bili lovna pravica in lastništvo divjadi vezana na lastništvo zemlje, se bodo stopnjevali.”
Izvoz risov je prinašal devize
Dr. Hubert Potočnik s Katedre za ekologijo in varstvo okolja na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ima redno stike s slovaškimi kolegi. “Podobno kot v Romuniji tudi na Slovaškem nimajo prav veliko izkušenj z odlovom risov. To se morda čudno sliši, ker so bili Slovaki v sedemdesetih letih najbolj učinkoviti izvozniki risov v zahodno in srednjo Evropo. Toda generacije so se zamenjale.” Glavni mojster odlovov je bil Štefan Zatroch, ki ima zdaj 84 let in jim je lani, ko so ga obiskali, govoril o svojih izkušnjah. Veliko večino risov, ki so jih izvozili, je ulovil prav on.
“Mislim, da kar 39 od 42. Kot pri nas so v tistih letih bile tudi na Češkoslovaškem zelo pomembne devize in izvoz risov jih je prinašal. Od takrat je minilo nekaj desetletij, izkušnje so se izgubile. Mi, ki jih imamo, jih zdaj delimo z njimi. Tako kot v Romuniji tudi na Slovaškem uporabljajo zabojne pasti, ki so narejene po naših načrtih. Tako kot smo se mi nekdaj učili od Švicarjev, nadgrajevali njihove ideje in jih prilagajali našemu geografskemu prostoru, se zdaj romunski in slovaški kolegi učijo od nas.”
Pomembno je, pravi Hubert Potočnik, da čim bolje spoznamo teren, kjer se zadržuje ris. “Velikokrat o tem, ali se bo žival ulovila ali ne, odločajo neverjetne malenkosti. Lahko je nekaj v naravi – odpadla veja, odlomljena skala ..., ki risa zmoti, da ne gre po točno tisti poti, ki jo predvidiš. Mogoče je treba past prestaviti le za nekaj metrov in se bo ujel. Je izrazito teritorialna vrsta in uporablja natančno določene poti in določena mesta v prostoru, ki jih označuje. Bolje ko poznaš stvari, več podatkov ko imaš, kje je šel, celo po kateri strani poti, po levi ali desni, v katerem letnem času se kje zadržuje ..., več možnosti imaš, da se ujame v past. Samec denimo se giblje na 250 kvadratnih kilometrih in zdaj je treba predvideti točno tisti kvadratni meter – kolikor pač meri past – na njegovi poti, na katerega bo stopil in se ujel.”
Zanimivo je, pravi naš sogovornik, da se je v preteklih letih, ko so odlavljali rise za namestitev ovratnic, kakšno mesto pokazalo za izjemno uspešno za odlov, tudi ko so se risi generacijsko zamenjali. Na snežniškem območju denimo je mesto, na katerem so se v živolovke v nekaj letih ujeli kar štirje risi. “To pomeni, da te divje mačke, ne da bi se poznale in bi šlo torej za socialno učenje, zelo podobno uporabljajo in kontrolirajo prostor, v katerem živijo in lovijo.”
Kamni čez potok
Vsi živi organizmi imajo dve kopiji genov, kopiji očeta in matere. Če je na eni od teh kopij posamični gen okvarjen, se bolezen najverjetneje ne bo izrazila, ker ena normalna kopija zadostuje. V majhnih populacijah, kjer se živali parijo v sorodstvu, pa se lahko isti škodljivi gen pojavi v obeh kopijah in prizadene potomstvo.
{facebookpost}https://www.facebook.com/LIFELynx.eu/videos/2120509981359399/{/facebookpost}
Avtor videa: Franci Kljun
"Posledice parjenja v sorodstvu je v naravi zelo težko preučevati. Ne moreš vedeti, točno kateri geni so krivi. A bila je narejena zelo dobra študija na floridskih pumah, ki so se enako kot naši risi znašle v vrtincu izumiranja. Bilo je le še okoli 30 osebkov in populacija je hitro upadala. Zabeležili so srčne hibe, samci so imeli okvarjene semenčice ali pa nespuščene testise, samo vsak četrti mladič je dočakal prvo leto starosti. Ko so doselili osem pum sorodne podvrste, je populacija začela rasti in postala je vitalnejša. Pri naših risih ne vemo točno, kakšne vse anomalije jih mučijo. Imeli smo denimo mlado poginulo žival z deformacijami na kosteh, ki so značilne za zelo stare osebke. V nekaj letih smo obducirali tri poginule rise in vsi trije so imeli multiorgansko sepso z gnojem v prsnem košu - kar je pri mačkah zelo redko. Domnevamo, da je imunski sistem naših risov ena prvih stvari, ki so se sesule zaradi parjenja v sorodstvu."

Ris za rise
Ris za rise Pri Life Lynx računajo na pomoč ambasadorjev projekta. Gotovo najslavnejši med njimi je Anže Kopitar, kapetan hokejske ekipe LA Kings v ligi NHL in član slovenske hokejske reprezentance, ki ima za svoj simbol prav risa. Lani so se člani projektne skupine Life Lynx srečali z njim na Bledu in se dogovorili za sodelovanje. Posneli so kratek video, v katerem najslavnejši slovenski hokejist pravi: “... Ponosen sem, da je ris simbol slovenske hokejske reprezentance, in ne želim si, da bi risi v naravi izumrli in bi nam ostal le logotip na dresih. Podpiram projekt Life Lynx, s katerim bomo ohranili rise v naravi.”
Kaj pa, če bo šel na Hrvaško?
V kakšno okolje prihaja Goru? V dobro, pravi Tomaž Skrbinšek. Gozda je več, kot ga je bilo kadarkoli, celo več, kot ga je bilo ob prvi ponovni naselitvi risov. Čakajo ga dobre prehranske možnosti in ljudje so mu naklonjeni. Je najmanj problematičen od vseh velikih zveri in zavedanje, da je tik pred izumrtjem, naklonjenost še krepi.
"Gorujeve genetske vzorce že imamo; imeli bomo genske vzorce vseh risov, ki pridejo v Slovenijo. Slovaki in Romuni lovijo na omejenem območju, zato je možno, da se ujamejo v pasti med seboj sorodni risi. V tem primeru bomo pazili, da jih damo narazen – enega v alpski svet, drugega v dinarski svet. Ker bomo imeli genetski material risov, ki pridejo, bomo prepoznali njihove potomce. Videli bomo, kako se prišleki vključujejo v že obstoječo populacijo. Zaradi telemetričnih ovratnic bomo lahko sledili samicam, ko bodo dobile legla, in vzorčili mladiče, vedeli, kdo je njihov ata ..."

