Ni predaje, upanje umre zadnje ... V zakladnici navijaških spodbudnic, ljudskih modrosti in drugih floskul lahko iščejo tolažbo. Ob nogometaših tudi hotelirji, trgovci, gostinci in upravljavec slivniškega letališča niso izpustili krhke bilke, ki bi mednarodno nogometno sezono podaljšala do decembra, klubu prinesla Uefine milijone, mestu pa kakšen zapravljen evro športnih turistov več. A jesen v Evropi je daleč, še dlje nogometni raj, liga prvakov. Precej dlje od Trondheima, tretje postaje nordijske turneje, v katero so se za nogometaše Maribora spremenile letošnje kvalifikacije.
Marcos Tavares, prvi med enakimi v vijoličasti posadki, je pogosto na liniji s Stvarnikom, a za preobrat v Skandinaviji njegovi prebliski ne bodo dovolj. Čudež bi slovenske prvake odpeljal čez Rosenborg. Ne le zaradi krutega dejstva, nujnosti vsaj treh golov, ki bi izničili prednost severnjakov iz Ljudskega vrta, predvsem zaradi blede podobe na igrišču se je lov na četrti krog, na veličasten preobrat, ki bi dobil svoje mesto v nogometnozgodovinskih knjigah, spremenil v utopijo. Maribor je bil v sredo mlačen, nemočen, nebogljen, obupan ...
Lekcijam o pragmatičnosti in taktični kulturi, najpomembnejših pravilih pod Kalvarijo, ki so v mesto trikrat pripeljale skupinski del najmočnejšega evropskega tekmovanja, so precej bolje prisluhnili nogometaši Rosenborga. Vikingi so špranje in luknje, ki so se zgodaj spomladi pojavile v vijoličasti ekipi, spremenili v kraterje, globeli, jarke ... S precej več zanosa so igrali Vikingi. Bili so potrpežljivi, organizirani, odločni. Ko se je ponudila priložnost za smrtni udarec, si je niso pustili vzeti. Če so v uvodnem severnjaškem paketu, dvobojih z islandskim Valurjem in švedskim AIK-om, Štajerci še lahko računali na izkušnje, jih je zdaj pričakal nasprotnik, ki je enajstkrat okusil ligo prvakov, norveški klubski nogomet postavil na evropski zemljevid, na prelomu tisočletja tolkel celo velikane, kot sta Milan in Real Madrid.
Težave iz slovenske lige je Maribor na uvodu v evropsko sezono uspešno skrival, v sredo pa se je prva liga preselila v ligo prvakov. Odtenki kreativnosti so se izgubili v konceptu, ki naj bi rezultat postavljal pred izgled. Uigrane domislice v napadu so se umaknile obupanim poskusom. Če je bila obramba z vratarjem na čelu dolgo najtrdnejši del ekipe, se je zdaj spremenila v združbo, ki bi se je razveselili tudi eksoti. Remont moštva je pustil posledice. Le štirje nogometaši iz prve enajsterice, ki je predlani preskočila Hapoel iz Beršebe in nepričakovano ujela skupinski del lige prvakov, so igrali v sredo. Pa še ti so z dvema križema več na hrbtu daleč od optimalne forme. Ko je Maribor iskal izgubljeno vizijo, formulo, da odgovori na visoke zahteve privržencev, ga je ob evropski konkurenci začela prehitevati še domača.
Milaniča je treba nagnat', kričijo kritični navijači, kibici in bolj ali manj podkovani eksperti. Ko klub doživi najvišji domači poraz v kvalifikacijah v desetletju, se približa najslabšemu uvodu v državno prvenstvo po osamosvojitvi – z današnjim neuspehom proti sežanskemu Taboru bi doslej najbolj klavrno leto 2005, ki se je začelo z dvema točkama iz štirih tekem, padlo na drugo mesto neslavne lestvice –, je glavni trener najbolj očiten grešni kozel. Maribor je pod vodstvom nekdanjega kapetana Slovenije redko igral atraktivno, je pa bil uspešen. Zdaj Primorec nima ne navdušujoče igre ne rezultatov. Je čas za njegovo slovo? V krhkem ekosistemu NK Maribor stvari niso tako preproste.
Milaniča ni brez Zahoviča, Zahoviča pa ne brez Milaniča
