Novinarstvo mora vselej braniti resnico, ne glede na to, kako neprijetna je, vendar mora hkrati pomagati graditi boljšo družbo."
Joseph Pulitzer, ameriški novinar
Namen tega besedila je opozoriti na izjemno pomemben, a premalo poudarjan vidik novinarskega poklica – na ključno vlogo novinarjev pri oblikovanju konstrukta socialne realnosti (človekovega subjektivnega doživljanja sveta in življenja) in, v tem kontekstu, na vpliv selektivno negativnega poročanja na družbo in posameznika. Mediji najpomembneje oblikujejo tisto, kar je francoski sociolog Émile Durkheim, ki je raziskoval, kako družbene sile vplivajo na posameznika, imenoval kolektivna zavest. To so predstave, vrednote, prepričanja in ideje, ki ustvarjajo kulturno in družbeno klimo, tisto duhovno ozadje, ki združuje ljudi v družbo in jim daje občutek pripadnosti skupnosti. To spremlja velika odgovornost, saj, kot je izjavil eden največjih psihologov Carl G. Jung: "Tisto, na kar se osredotočaš, postane tvoja realnost." Novinarji so več kot le posredovalci informacij – so njihovi kreatorji in interpretatorji in morajo razumeti, da vsaka njihova beseda nosi težo, vsaka objava prispeva h globalnemu zaznavanju in razumevanju sveta ter človekovemu počutju v njem.
Negativna pristranskost ustvarja klimo nezaupanja in strahu
Če v medijskem poročanju prevladuje negativna naracija, nastaja klima nezaupanja in strahu. Ljudje postanemo pesimistični glede prihodnosti, bolj zadržani, manj pripravljeni na sodelovanje, kaj šele na aktiven socialni angažma. Povprečen človek, ki mu v življenju sicer nič ne manjka in se mu nič hudega ne dogaja, postane ob stalni izpostavljenosti negativnim informacijam tesnoben, depresiven, celo paranoiden, ali vsaj brezdušen in pasiven. Način poročanja, ki povzroča takšne posledice, je zato oblika psihološkega nasilja nad ljudmi.
Seveda je pomembno poročati o resničnih problemih, a novinarji vse prevečkrat izpostavljajo in potencirajo predvsem negativno plat dogodkov. Vsaka nesreča ali konflikt postane glavna novica in mediji prav tekmujejo v tem, kdo bo dogodek predstavil na bolj senzacionalen način (kolikor mogoče dramatičen in grafičen). Pospremijo ga z dodatnimi poročili o izbrskanih sorodnih strašnih dogodkih iz bližnje in daljne preteklosti in o potencialnih podobnih nevarnostih, ki prežijo v prihodnosti. "Moje življenje je bilo polno grozot, od katerih se večina nikoli ni zgodila," je dejal francoski filozof Michel de Montaigne v 16. stoletju.
Ob rojstvu vnukinje sem želela po tradiciji shraniti dnevni časopis. Ko sem ga odprla, pa sem ugotovila, da naslovi prinašajo boleče neprijazno podobo sveta
Zakaj ljudi bolj privlačijo negativne kot pozitivne novice
Žal vsi vidimo, in to potrjujejo tudi raziskave, da negativno čustveno obarvane novice (tako imenovana negativna pristranskost) pogosto pritegnejo več pozornosti občinstva, kar poveča branost, gledanost ali poslušanost. Novinarji se pač temu prilagajajo. Poraja se torej vprašanje, zakaj imamo ljudje večjo afiniteto do negativnih informacij kot do pozitivnih. Z evolucijskega vidika so negativne informacije pogosto potencialne grožnje, in da bi ljudje lažje preživeli, smo se razvili tako, da smo nanje bolj pozorni.
Drugi razlogi so psihološke narave: negativne novice sprožijo močnejše čustvene odzive, kot so strah, jeza, vznemirjenost in zaskrbljenost, kar povečuje zanimanje in spodbuja širjenje teh informacij. Pričakovanje slabših izidov ali zavedanje morebitnih negativnih scenarijev lahko vodi tudi do boljše priprave na težave in s tem boljših rezultatov, navidezno pa nas zaščiti pred razočaranjem: lahko smo samo prijetno presenečeni, če se negativna predvidevanja ne uresničijo. Branje in poslušanje o negativnih izkušnjah drugih lahko izvira tudi iz dejstva, da se s takšnimi novicami potolažimo ("Vsa sreča, da me ni zraven!") ali si celo dvignemo samopodobo ("Če so drugi na slabšem, sem jaz relativno na boljšem!").
Naša večja dovzetnost za negativne novice je povezana tudi s psihološkim dejavnikom, ki ga imenujemo moč pesimizma. Ko pričakujemo in napovedujemo slabe izide, psihološko vedno zmagamo: če se napoved ne uresniči, je tako ali tako vse v redu, če pa se, lahko samozavestno rečemo: "Saj sem vam rekel!" Optimistične napovedi pa prinašajo tveganje: če se izkažejo za resnične, je to odlično, če se ne, smo psihološko poraženi – drugi nam lahko očitajo: "Obljubljal si, da bo v redu, zdaj pa glej, kako gre vse narobe!"
Moč optimizma
Vendar ima tudi optimizem pomembne prednosti. Optimistična naravnanost pogosto vodi do boljših posledic zaradi mehanizma, ki ga imenujemo učinek pričakovanja ali samouresničujoče prerokbe: če pričakujemo dobro, smo selektivno pozorni na dobro in s tem povečamo verjetnost, da se bodo stvari odvijale v dobro smer. V drugih vidimo dobro in s tem pozitivno vplivamo nanje, saj se ljudje v svojem vedenju nezavedno prilagajajo našim pričakovanjem. Za kaj se bomo torej odločili: za pesimizem ali optimizem? S čim lažje živimo? Koga imamo raje v svoji bližini: optimista ali pesimista?
Najpogostejši zagovor medijev za objavljanje pretežno negativnih novic je tako naslednji: "Poročamo pač o tistem, kar si ljudje želijo in se bolje prodaja.". A z moralno-etičnega vidika bi pri odločanju o vsebini poročanja kljub temu moralo prevladati dejstvo, da se z negativno pristranskostjo med ljudmi ustvarja atmosfera strahu in negotovosti, kar je najslabše izhodišče funkcioniranja v življenju. Frustriranje potrebe po varnosti (najbolj temeljne psihološke potrebe po humanističnem psihologu Abrahamu Maslowu) je najslabša možna izbira. Če nas je strah, se moramo braniti in pogosto je "napad najboljša obramba". Pa smo pri viru vsakovrstnih oblik agresivnega in destruktivnega vedenja tako na individualnem kot na družbenem nivoju. Znana je Gandijeva misel: "Naš sovražnik je strah. Mislimo, da je sovraštvo, a je v resnici strah."
Svet je v resnici boljši kot nekoč
Zaradi medijskega poročanja ima marsikdo vtis, da je današnji svet bistveno nevarnejši, kot je bil v preteklosti. A to preprosto ne drži. Skozi vso zgodovino je človeštvo preživljalo težke čase – vojne, bolezni, politične nestabilnosti – in vendar se je vedno znova pobralo, se prilagodilo in napredovalo. Michel de Montaigne je v 16. stoletju (!) pisal o tem, kako ljudje zaradi negativnih dogodkov (takrat številnih vojn) verjamejo, da se svet bliža koncu, pri tem pa spregledajo, da se na različnih drugih koncih sveta dogajajo čudovite stvari. Vse je stvar percepcije, optimističnega ali pesimističnega pogleda. To ni odkritje sodobne socialne ali kognitivne psihologije, o tem so pisali že stari modreci, na primer stoik Epiktet: "Ljudje niso vznemirjeni zaradi stvari, ampak zaradi svojih pogledov na stvari." In ta pogled, kot rečeno, v sodobnem času najbolj kreirajo mediji. Danes v marsikaterem pogledu živimo v enem najugodnejših obdobij v primerjavi s preteklimi zgodovinskimi erami. O tem pričajo znanstveni in ekonomski napredek, relativen upad nasilja in večja varnost, boljši dostop do izobraževanja, naprednejša zdravstvena oskrba, boljše socialno varstvo, izrazito podaljšanje pričakovane življenjske dobe, večje človekove pravice … Imamo največ možnosti za ustvarjalno udejanjanje in samoaktualizacijo. Kljub temu pa svet deluje mračnejši in bolj kaotičen. Ne, ker bi tak res bil, ampak zato, ker včasih v človeške možgane niso vdirale negativne informacije tako agresivno, s takšno frekvenco in po toliko različnih kanalih kot v sodobnem digitalnem času.
Pesimizem prenašamo na otroke in mladostnike
Otroci in mladostniki so močno povezani z mediji, predvsem preko družbenih omrežij. Raziskave kažejo, da je izpostavljenost medijem in njihovemu vplivu na doživljanje sveta eden najpomembnejših dejavnikov, zaradi katerih v sodobnem času med otroki in mladostniki naraščajo depresija, anksioznost, samomorilne misli in poskusi samomora, odtujenost in socialna tesnoba, apatija in pomanjkanje motivacije, motnje prehranjevanja, zloraba alkohola in drugih drog, težave s samopodobo. Kako naj bodo naši otroci zadovoljni, motivirani, optimistični, polni upanja in ciljev, kar si zanje želimo in od njih pričakujemo? Kako naj verjamejo v smisel življenja? Čudimo se prej omenjenim naraščajočim pojavom, otrokom očitamo egoizem, hedonizem, eskapizem in družbeno neangažiranost. A vse to je v resnici znak resignacije oziroma neke vrste obrambni mehanizem, zaščita pred "izprijenim svetom, ki ni vreden truda, saj je tako ali tako obsojen na propad".
Kaj storiti
Če bi v novinarsko delo in v izobraževanje novinarjev in komunikologov vključevali več vsebin v zvezi z njihovo etično vlogo in veliko družbeno odgovornostjo; če bi spodbujali pozitivno novinarstvo, ki ne pomeni zgolj poročanja o dobrih novicah, temveč celovito in konstruktivno, realistično, a ne pesimistično informiranje; če bi se bolj kot na sovražnost in agresivnost osredotočali na zmanjševanje občutij strahu in ogroženosti, ki so v ozadju teh neželenih pojavov; če bi poročali predvsem o možnih rešitvah problemov in o tistih, ki so dejavni pri iskanju idej in priložnosti za izboljšanje življenja; če bi novinarske zgodbe poudarjale svetlo plat sveta: napredek, sočutje, sodelovalnost, iznajdljivost in kreativnost …, bi s tem spodbujali medsebojno razumevanje in zaupanje, empatijo in dialog, občutek individualne odgovornosti za družbo in smiselnosti socialnega angažmaja. Mladi bi razvili bolj uravnotežen pogled na svet in verjeli, da so pozitivne spremembe mogoče in da lahko sami prispevajo k njim. To bi bil velik doprinos k lepši in boljši sedanjosti in prihodnosti.
"Takoj ko predpostavimo, da ni upanja, zagotovimo, da ga resnično ne bo. Če pa predpostavimo /…/ da obstajajo priložnosti za spremembe, potem obstaja tudi možnost, da prispevamo k ustvarjanju boljšega sveta."
Noam Chomsky, lingvist, filozof, kognitivni znanstvenik, socialni kritik in aktivist
≈
Janina Curk, prof. psih., II. gimnazija v Mariboru
