(FOTO) Matere o soočanju z rakom pri svojih otrocih: Najprej objem, potem z mladimi bolniki v boj

Rak! Diagnoza, ki odnese tla pod nogami. Še bolj, če je to diagnoza tvojega otroka. Staršev, ki se soočijo s takšnimi občutki, je v Sloveniji letno med 50 in 80. "V trenutku nehaš živeti. V naslednjem spoznaš, da moraš biti močan, da pomagaš otroku. S tem pa pomagaš tudi sebi, da greš naprej," opisuje Gordana Fonda, mati Celjana Jana Fonde, ki je pri šestnajstih zbolel za rakom, sedaj pa že dve leti navdušuje kot maneken in podira tabuje. Ko se elegantno giblje po modni pisti, nihče ne bi ugotovil, da se je zaradi raka moral posloviti od dela noge. "Ko ga vidiš nasmejanega, dobre volje, vse, skozi kar si šel, odtehta. Sedaj smo veseli, srečni, zahvalni, hvaležni za vse, kar se nam dogaja. Ker življenje res začneš gledati z drugačnimi očmi," dodaja Gordana.

Brez pomilovanja - garaško delo šteje

Podobno odgovori Jan. "Manekenstvo mi je res spremenilo življenje. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj del tega sveta. Ko sem bil mlajši, sem sicer želel biti v kakšni reviji, denimo za Babycenter," se nasmeje Jan. "Kasneje o tem nisem več razmišljal." Do diagnoze, natančneje, do ozdravitve. "Sprva sem bil poln dvomov, ali sem dovolj dober, ali spadam sem, kaj si bodo drugi mislili o meni. Ampak ravno ta izkušnja mi je pokazala, da je vse mogoče, če si pripravljen stopiti iz cone udobja. Z manekenstvom sem spoznal ogromno čudovitih ljudi, se naučil ceniti trdo delo, disciplino in predvsem začel verjeti vase. Vsak dogodek, vsaka fotografija in vsak korak na pisti so me naučili, kako pomembno je, da vzameš vsako priložnost, ki ti pride na pot. Rad bi se zahvalil Tomažu Miheliču, ki je verjel vame, še preden sem sam začel verjeti vase. Brez njega danes ne bi bil tu," poudarja. Tomaž pa odgovarja: "Brez njega jaz ne bi bil več tu. Sam danes ne bi bil več modni agent, če ga ne bi spoznal, ker sem bil ravno na izhodu iz tega posla. Ker vanj sem hotel vnesti širino, razbliniti površinskost, da je vse stvar le videza. On je mene rešil. Je moj absolutni heroj!"

Hkrati poudarja, da ga v svet manekenstva ne bi vpeljal, če res ne bi bil dober. Kljub diagnozi. "Ko so mi opisali krasnega fanta, ki je premagal raka, sem rekel: 'Super, spodbujamo borce, ampak a je lahko maneken?' Za na pisto ni dovolj zdravstvena diagnoza ali neka posebnost, kot je v njegovem primeru nožna proteza. Ničesar se ne lotim z nekim zlaganim pristopom, češ, sedaj si bomo pa naredili reklamo, kako smo mi odprti, dobrosrčni, kako sprejemamo in dajemo možnosti. Zato je bilo moje prvo vprašanje, ko sva se slišala po telefonu, koliko je velik. Ker sliko sem videl in je bil krasen, ampak če nima vsaj 1,70 metra, ne more na pisto. Ko je rekel, da meri 1,85, smo vse rešili," pripoveduje Mihelič. "Vrgli smo ga v vodo, ker je bil ljubljanski Fashion week že pred vrati, in Jan je zaplaval vse možne stile."

Katrin sklad otrokom dviguje tudi samozavest

Celjskega manekena so ob pisti že drugič spremljali njegovi soborci, združeni v Inštitutu Zlata pentljica, v katerem je tudi Jan zelo aktiven. V ponedeljek so otroci sami pripravili s čustvi nabit, iskren in topel dogodek, ki ga je v zahvalo svojim donatorjem organiziral Inštitut Zlata pentljica. Njegov največji donator je nekdanji predsednik države Borut Pahor, ki je z izkupičkom prodaje legendarne katrce bratom Fratar posadil seme Katrinega sklada, namenjenega štipendijam otrok. Sledili so še mnogi drugi in prav vsem so se otroci ob rojstnem dnevu njihovega inštituta prisrčno zahvalili. "Rojstni dan" sicer obeležujejo 15. februarja, na mednarodni dan ozaveščanja o otroškem raku, a so ga zato, da se je slovesnosti lahko udeležila predsednica države Nataša Pirc Musar, za nekaj dni prestavili (slovesnosti se je udeležil tudi predsednik vlade Robert Golob). Skorajda že na mednarodni dan redkih bolezni, ki ga obeležujemo 29. februarja.

Sklad 44 otrokom, ki so preboleli raka, omogoča lepši vsakdan. "Štipendijski sklad je naš največji ponos in naše veliko zavetje. Polnjenje sklada je naša največja obveznost. Ko dobimo klic štipendista ali njegovega starša, za kaj vse uporablja štipendijo, vemo, da nekaj delamo prav," je uvodoma pojasnila Korina Korper, 23-letna Mariborčanka, ki se je ob boku še drugih malih in malo večjih borcev odlično znašla v vlogi voditeljice večera. Štipendije gredo za doplačila terapij, hrano, ob tem pa si včasih lahko otroci sami tudi kaj lepega kupijo in se počutijo samostojne.

Ne skrbijo pa zgolj za štipendijski sklad. Predlani so pomagali poplavljencem, vsako leto obdarijo Hišo zavetja Palčica, zbirajo hrano za Zavetišče Horjul, kamor je simbolično donirala tudi predsednica države. "Vsak ima nekaj, česar ne potrebuje in kar lahko pokloni nekomu, ki potrebuje," pojasni Korina. "Imamo pa tudi zelo radi živali. Ker smo veliko v izolaciji, nam štiri tačke in kosmata ušeska krajšajo dneve."

Tinka, kraljica poguma 

Vez, ki se je v sklopu Inštituta Zlata pentljica spletla med bolniki in njihovimi starši, je izjemno močna. "Ko zboliš, se ti v glavi začne vrteti refren pesmi Čista jeba skupine MI2. Še glasneje jo slišiš, ko zboliš ponovno. Ko si na začetku zgodbe, o kateri veš, kako gre. Tinka Tonejc je naša kraljica poguma. Lani je ni bilo z nami, ker se je januarja podala v novo vojno. Vse, kar smo ji znali obljubiti, je bilo, da ni sama. Nikoli pa si nismo mislili, da bomo enako morali obljubiti tudi njeni sestri Neži. Zboleli sta obe," je opisala Korina. "Res je. Leto nazaj sva obe bili bitko. Že tako je težko, ko izveš za lastno ponovitev, potem pa še, da se bo z isto boleznijo morala boriti tudi tvoja sestra. Grozljivo. Ampak, evo naju. Tukaj sva, zdravljenje je za nama, sva pa še v obdobju regeneracije, ki je zelo naporno in od naju zahteva kar nekaj vztrajnosti, zaupanja in volje. Pri tem nama veliko pomaga vedenje, da nisva sami. Hvala, draga ekipa. Brez vas ne bi šlo," se jim je zahvalila Tinka.

Za Tinko, ki ji je drugo zdravljenje oslabilo sluh, je inštitut pripravil posebno akcijo Nisem nevidna, s katero so zbirali sredstva za nakup najboljšega slušnega aparata. Plakati so preplavili 80 oglaševalskih mest. "Plakat je naše avtorsko delo. Sama sem Tinki poslikala obraz s sončnicami, Jan Fonda pa je opravil fotografsko delo. Se mi zdi, da so potem vsi vedeli, kdo smo. Tudi letos bomo naredili podobno akcijo. Slogan že imamo: 'Premagali smo raka. Zmoremo!'," napoveduje Korina.

Kakšna pa je zgodba same voditeljice, sicer kozmetičarke in vizažistke? "Začne se pri mojih devetih letih, ko je ati umrl zaradi raka na črevesju. Takrat sem se prvič srečala s to boleznijo. Pri 16 letih sem zbolela za levkemijo, imela sem leto dni kemoterapij, obsevanj, na koncu pa še presaditev kostnega mozga. Sedaj sem ok. Dve leti kasneje pa je zbolela še mami, dvakrat. Sedaj je tudi mami ok. Že od malega sem z rakom povezana, sedaj preko inštituta," opiše Korina. "Ko zboli otrok, ne vem, kje najdeš moč v sebi. A zdržiš, ker veš, da moraš. Da moraš ostati močan zaradi otroka. Ne gre vedno. Ko sem videla, da mi primanjkuje pozitive, sem se umaknila in si znova nabrala moči, da sem se lahko vrnila nazaj k njej v bolnišnico. Ko je še mene doletel rak, zame diagnoza ni bila tako huda, kot je bila Korinina. Tista je bila večji šok. Zase sem rekla: eh, bomo že zmogli," dodaja Korinina mami Manica Borko.

Ko Čisto jebo zamenja Še verjamem 

Barbara Tonejc je tak šok doživela trikrat. Bolezen se je pri Tinki ponovila, ob tem je zbolela še druga hči, a optimizma ima mati toliko, da ga daje še drugim. "Saj mi ne uspeva vedno. Pride bolečina, včasih je res hudo. Ampak ko si enkrat v tretjem nadstropju, vidiš, da ni drugega kot borba in zmaga za otroke. Včasih, ko mi je bilo ful hudo, sem v sanjah dobila kakšno sporočilo. Kot na primer, da obstaja knjiga Ljubezen vedno najde pot. Potem sem si rekla: saj to je res. Saj se bo vse uredilo." "Na začetku se vprašaš, zakaj moj," nadaljuje Gordana. "Ampak nihče ti ne bo dal odgovora. Reči si moraš: tako je, kot je. Gremo naprej. Saj moraš iti. Ni druge. Včasih se zjočem, ko sem sama. In vprašam: Bog dragi, pri šestnajstih? Potem se spomnim malih otrok, dojenčkov z rakom … In vidim nasmejano Tinko in njeno mami. Prvi trenutek, ko se prvič vidimo, pa se sploh ne poznamo, se objamemo. Šele potem vprašamo, kako smo, kako nam je ime, kateri otrok je tvoj, kaj si šel skozi. A najprej je objem, ker z njim daš človeku moč in si rečeš: nisem edini in ne grem edini skozi to." "Največ vezi se splete v bolnici, v sobi s starši in otroki. Tiste so najmočnejše. Tukaj se srečaš z ljudmi, ki imajo podobne bitke in strahove. Vsak se na svoj način spopada s tem. Ko tu ljudem nekaj poveš, te razumejo. Ni treba podrobneje razlagati," dodaja Barbara in zaključi: "O tem se je treba pogovarjati. Treba je tabuje spreminjati, govoriti, da je tudi to del življenja. Da so naši otroci še vedno običajni ljudje s svojimi sanjami, ki hočejo živeti!" Refren pesmi Čista jeba zamenja refren Rebeke Dremelj: "Še verjemi v sanje in v lepši svet. Kadar ti hudo je, se poberi spet. Še verjemi vase, veš, da zmoreš vse. Skozi to življenje naj vodi te srce."