Strah posameznika in družbe: Včasih se ne bojimo ničesar, včasih skoraj vsega

Vse od smrti očeta, ki mu je življenje presekal rak, jo je strah, da bi tudi sama zbolela in umrla. "Ta strah se mi je kot najstnici začel pojavljati in izražati v obliki bolečin in obiskov zdravnikov in ga še nisem ozavestila, ampak sem ga dojemala kot težave v zdravju. Čez leta sem ugotovila, da gre za travmatično izkušnjo. Moj strah se je razvil v tesnobo in anksioznost, potrebovala sem psihološko pomoč. Odkar imam otroka, me je najbolj strah, da bi zbolela in umrla, bojim se, da bi otroka pustila sama - da jima bi umrla mama, ko bosta še otroka. Ni me več strah bolezni in smrti zaradi sebe, ampak zaradi njiju. Ta moj strah je včasih bolj prisoten, drugič manj. Sem pa razvila sposobnost, da ga obvladujem in preusmerjam misli. To mi včasih bolj, drugič manj uspeva, odvisno od počutja in stresa ..."

Tako svoje najgloblje strahove iskreno izpove mama dveh otrok, ki je izgubila enega od staršev kot mladoletnica in jo je izguba zaznamovala. Štiriinštiridesetletna sogovornica je ena od tistih, ki smo jih kot v nekakšno izbrano skupino ljudi različnih starosti, obeh spolov, različnih poklicev in stanujočih v različnih krajih prosili za sodelovanje v razmisleku o strahovih. O bojaznih, fobijah, tesnobah, ki so zarezane v nas in (so)oblikujejo naše identitete, osebnih strahovih, pa tudi v družbi, ki so lahko sproženi, da bi v ogroženosti iskali varnost, medtem ko bi drugi manipulirali in izkoriščali naše šibkejše in ranljivejše pozicije, a vplivali na lastno udobje.

Identitete sodelujočih namenoma ne razkrivamo. Diskretnost v primeru, ko bi pred javnostjo odstirali preveč intime, opravičuje in odteha vsebina deljenih občutenj in misli, ki ob razgrnjenih imenih ne bi bila ista ali je sploh ne bi bilo. S prošnjo po čim bolj odprtem in iskrenem občutenju smo se namreč tudi obrnili na našo "fokusno skupino", ki nima ambicije biti (statistično) reprezentativna in generalizirati. Izpovedi in razmisleki pa vseeno nagovarjajo na načine, v katerih lahko razberemo marsikaj skupnega, občega, poznanega. Veliko je strahov, ki jih vsaj kdaj občutimo vsi - odvisno od trenutka in okoliščin, te, ki zadevajo konkretne izkušnje, nam lahko podajajo kako novo dimenzijo razmisleka ali spoznanj, morebiti celo pomagajo pregnati kak strah. Strahovi se sicer ne ozirajo na letni čas, dodaja prva sogovornica tudi zato, ker je poletje, ko naj bi bili pregovorno bolj sproščeni. A ni nujno tako - nekaterim prosti dnevi prinašajo še več bojazni.

Strah, pogojen z (ne)vednostjo

"Včasih se mi zdi, da me v 98 odstotkih ni ničesar strah, včasih pa, da me je strah skoraj vsega," razmišlja drugi, nekaj let starejši sogovornik. Po njegovem prepričanju strah hodi z roko v roki z dvomi, nevednostjo, pogojuje ga tudi okolica. Hkrati - pri čemer trči v nasprotje, ki pa je po svoje logično - je tako: več ko veš, več strahov se ti poraja. Med strahovi, ki jih pozna večina, našteva strah pred (zobo)zdravnikom, hudo boleznijo, smrtjo bližnjega, neuspehom (v službi), višino v gorah. "Če bi moral izpostaviti samo enega ali prvega, je to strah, da moji otroci ne bi bili srečni in zadovoljni. Tu mislim na njihovo zdravje, službo, partnerja, ekonomski položaj ... Je pa tako, da je vsak strah priložnost za korak naprej, le ohromiti te ne sme."

Strah je prvinsko čustvo, ki včasih omejuje, greni, a tudi obvaruje, razmišlja naš tretji sogovornik srednjih let. "Strah me je izgube otroka, bolezni, vojn, nasilja, lakote, slabe podobe v družbi, neuspeha, nesreč, smrti, lahko bi našteval v nedogled. In večina, če je poštena, bi najbrž trdila enako. Strah nas je vseh slabih situacij, posebno tistih, na katere nimamo vpliva. A smo se naučili, vsaj zame to velja, da osnovni strah potisnemo izven polja vsakodnevnega razmišljanja in se s situacijo soočimo, ko nastopi. Nato strah izgine, začne se boj," razvija misel. "Občasno prav živo občutim strah ali negotovost ob misli na smrt, ker žal ne verjamem v 'nekaj po tem', ob misli na tragedijo v družini, hudo bolezen, izgubo svobode ... In za nekaj trenutkov je strah zelo realen, peklensko zareže v srce, a ga nato prekrije čustvo, ki dobro nevtralizira vse strahove - to je upanje. Upanje, da se ti to ne bo zgodilo, da ne boš prav ti potegnil 'srečke', čeprav v sebi veš, da imaš statistično kar dobre možnosti, da se ne postaraš v miru, blaginji in spokoju in potem 'zdrav' in pri polni pameti odideš (kam že?)."

V strahu za svojce in biti na točki nezmožnosti odločanja o sebi

Zadnje čase se zaloti, da se skoraj vsako jutro zbudi z mislijo, da jo je nečesa strah. Je to prinesel koronačas, ko se nam je strah zarezal v kosti, se sprašuje naslednja sogovornica. Opaža, da je z mislimi nenehno v strahu - za svoje najbližje, za njihovo zdravje, sprašuje se, kaj bo šlo po zlu. "Nisem v najboljšem obdobju svojega življenja, pa bi v resnici morala biti srečna. Sin je uspešen v šoli, mož v službi, mene pa nenehno skrbi. Starši so v obdobju, ko začne zdravje pešati. Želim in se trudim razmišljati pozitivno, upam na boljše čase," zaključuje. Skrb za otroka je ena najpogostejših skrbi, ki jo odraža še eden od ženskih pogledov. "Vedno sem se bala, kako bo, ko bom imela otroka. Ko je rasel, da se mu ne bi kaj zgodilo, da ga bova z možem prav vzgajala, da ne zaide, da bom znala biti mama. Bojim se, da ne bom znala obdržati zaupanja in vezi z njim. Se bom znala umakniti, mu pustiti svobodo, sprejemati njegove odločitve, jih pohvaliti in nazadnje sprejeti njegovo partnerico v dom, družino?"

Na osebne strahove, še preden sploh kaj veš o življenju, zvito vpliva cerkev, je izpostavljeno v naslednjem razmisleku. "Ko te kot otroka pri verouku pripravljajo na drugi in tretji zakrament, se ti deset božjih zapovedi zapeče v možgane za vedno. S tem pa strahovi, a ne pred peklom, ampak pred tem, da jih ne bi nikdar prekršil in bi ostal v svojih in drugih očeh vreden človek. Lahko se pozneje izobraziš in vse dobro premisliš, a do izbrisa nikoli ne pride, hote ali nehote si navlečen na deset niti, ki te omejujejo." Ko prečiš pet ali šest desetletij življenja, veš, da ima vsako obdobje svoje strahove. Minljivost strahov je tudi uteha, da se bodo trenutni strahovi pomirili, se zmanjšali in izginili. Vsakdo je sam s svojimi strahovi in razvije različne strategije. "Ni me strah staranja, saj se staram že vse življenje, zadnjih 15 let se tega tudi zelo zavedam. Strah me je bolečin, obnemoglosti, izgube dostojanstva in zmožnosti odločanja o sebi. Bojim se tudi, da bi izgubila sposobnost za čudenje, spominkanje in sposobnost biti zaljubljena v karkoli, v drobno bilko, glas pripovedovalke pravljic, sliko, ki najde pot do mojih oči, v naglas nekoga, stavek ali dva, ki ga tu in tam slišim, v pesem, frfotanje otroških rok, v to, kako nekdo izgovori moje ime."

Da svojim strahovom načrtno ne posveča pretirane pozornosti, je še en od razmislekov, ki načne drug vidik - namreč, da je strah pred nečim bistveno težji kot situacija, ko se v njej znajdeš. "Upam, da jih nikdar ne bom izkusila. Sem se pa pred kratkim prvič znašla v situaciji, ki me je res pretresla in se jo bojim ponovno doživeti - v izgubi smisla lastnega delovanja, pretresu z občutki izgube sebe in lastne vrednosti, morda celo smisla obstoja. V vseobsegajoči praznini." Dodaja še, da se brani z distanco od sedanje družbene in politične realnosti, ki s spodkopavanjem osnovnih moralnih in etičnih načel v njej strah stalno spodbuja, "kot bi drezal v svežo rano in jo posipal s soljo".

Strah, da je možen le pogubni konflikt, daleč od sreče in svobode

Glede aktualnih razmer in stanja duha v državi pa nagovorijo razmisleki, v katerih vsi sogovorniki izpostavljajo, da zadevamo ob strah kot družba zaradi političnih procesov, ki vključujejo zastraševanje, znotraj teh tudi nizkotnih in primitivnih izjav, ki povzročajo nelagodje in strah.

Prvi ugotavlja, da živimo v tako imenovanem vuca svetu (volatility, uncertainty, complexity, ambiguity - nestanovitnost, negotovost, kompleksnost, nejasnost). Več ko je nepredvidljivega dogajanja, več strahov se nam poraja. Ljudi, ki jih je strah, je lažje voditi, predvsem pa z njimi manipulirati. To pa (vsaka) oblast izkoristi. Drugi pravi: "Strah me je, ker me je zmeraj manj strah ljudi in njihovih dejanj, ki bi se jih moral bati. In čeprav o sebi ne dvomim, da bi se postavil zase in za svoje vrednote, ko bi šlo zares, me je strah, da izgubljam občutek, kaj se še mora zgoditi, da ta strah zares nastopi. Strah me je, da je morda že, a tega nisem opazil." Tretji, sklepni razmislek pa mladi sogovornik zgradi tako: "Strah me je, da bo preostali del skupnosti in družbe, ki si prizadeva za skupno dobro skozi načela in prakse demokratičnosti, enakopravnosti, pravičnosti, zavestno sprejel odločitev, da si za to ne bo več prizadeval, ker se mu to ne izplača. Četudi bo vedel, da dela proti svojemu razumu in vesti, se bo odločil, da je to edina možna pot. In ker bo vse več takih, ki bodo imeli striktno zarisano samo svojo pot, ne bo dovolj prostora za vse individualne poti, in namesto da bi iskali nove, drugačne in skupne, bodo za vsako ceno vztrajali pri svoji. Od tod naprej me je strah, da je možen samo stalen konflikt vseh proti vsem, ki vodi daleč od sreče in svobode."