Čas po nacistični okupaciji leta 1941 se je na Štajerskem v zgodnjem poletju nadaljeval s prvimi izgnanskimi transporti v Srbijo ter v Bosno in Hercegovino. Uporniška misel, ki je tri dni po Hitlerjevem obisku v Mariboru zanetila ogenj v Volkmerjevem prehodu, je prerasla v prve oblike organiziranega oboroženega odporniškega gibanja. Gradivo o najzgodnejšem obdobju partizanstva na Pohorju je med prvimi zbiral pesnik, zgodovinar, muzealec in publicist France Filipič (1919-2009), ki je že leta 1952 objavil monografijo o Pohorskem bataljonu in jo kasneje dopolnil. Manj znano Filipičevo delo, ki ga z malo truda še vedno najdemo v bukvarnah (hvala, Ciproš), pa nosi naslov Prvi pohorski partizani in je pri Založbi Obzorja v Mariboru izšlo leta 1965.
Tam zapisano odstopa od običajne tovrstne literature, saj pripoved temelji na usodah posameznikov, njihovih tveganjih ter na številnih časovnih in krajevnih podrobnostih terenskega dela – od Ptujskega polja preko Maribora in Pohorja do Koroške. Ne gre pozabiti, da je bila v času nastajanja Filipičevih zapisov večina tistih, ki so vojno preživeli, še aktivna in je pričevanje vplivnih posameznikov imelo pomembno težo. Gotovo pa je tudi, da se je v tistem času na primer s prvoborcem, pomembnim medvojnim političnim in vojaškim voditeljem ter kasnejšim generalom milice Borisom Čižmekom - Borom (1919-2008) zlahka pogovarjalo o začetkih upora leta 1941, medtem ko je bil pogovor o tako imenovani pohorski aferi in dogajanju okoli novega leta 1944 na Urbančevi domačiji pri Lehnu na Pohorju vsaj sila tvegan, če že ne povsem nemogoč.
France Filipič nazorno opiše organizacijsko delo, ki je 30. julija 1941 privedlo do ustanovitve Pohorske čete, in prvo hajko zoper njo že dan kasneje, ko se je po obvestilu ribniških domačinov del borcev razkropil in kasneje znova zbral. Dvanajstega avgusta je Pohorska četa napadla orožniško postajo v Ribnici na Pohorju in kasneje izvedla še nekaj drugih akcij.
Med zanimivejšimi, odmevnejšimi in morda prav v našem času vrednimi posebne pozornosti pa je napad štirinajstih njenih borcev na nemško vojaško posadko pri planinski koči pri Klopnem vrhu, ki ga Filipič zelo nazorno opiše kot "najvažnejšo borbo pohorske čete na Pohorju". Opira se na ustna pričevanja in na ohranjene nemške pisne vire, ki med drugim govorijo o "pohorski tolpi" in "teroristični skupini".
Nemško poročilo, ki ga povzema, pravi, "da je po napadih in požigih, ki so se na tem območju v zadnjem obdobju ponovili, 15. septembra 1941 zasedel planinsko kočo na Klopnem vrhu oddelek 50 mož 138. polka gorskih lovcev. 17. septembra približno ob 16. uri in 30 minut je ta vojaški oddelek napadla večja premoč banditov, morda 60 do 100 mož, oboroženih z vsem mogočim orožjem … in ga prisilila k umiku v Sv. Lovrenc. Pri tem je padel gorski lovec Begusch. Vodja oddelka podporočnik Schweitzer in trije vojaki so bili hudo ranjeni. Pri umiku so vzeli svoje ranjence s seboj. Enega so pogrešali."
V nadaljevanju opisuje, da sta v zgodnjem jutru naslednjega dne na kraj spopada prispeli dve četi planinskega polka pod vodstvom poročnika Pammerja "in ob pogorišču koče našli pogrešanega hudo ranjenega gorskega lovca Rainerja. Ta je povedal, da so ga banditi vprašali, ali se je prostovoljno priglasil za njihovo zasledovanje, kar je zanikal. Nato naj bi rekli, pustimo mu življenje, češ, da je tudi on samo 'ubogi pes'. Banditi so še povedali, da se borijo za svobodo in kruh. Okoli njega je bilo 8 mož, ki so mu po pravilih obvezali rane, ga položili po na tleh postlanih žimnicah, pokrili s koci in mu sicer niso prizadejali nič hudega," še navaja poročilo.
"Teroristi" so v skladu z vojnim pravom in etiko oskrbeli ranjenega nasprotnika
Na Klopnem vrhu so se partizani, ki so imeli dotlej opravka le s policijo in orožništvom, prvič na Pohorju spopadli s pripadniki nemške vojske in jih pognali v beg. To se je zgodilo v času, ko je njihovo vojaštvo na tleh tedanje Sovjetske zveze v globino ozemlja napredovalo tudi po sto kilometrov na dan … Končna bilanca spopada na Klopnem vrhu je bila en mrtev in en lažje ranjen na partizanski strani in dva mrtva ter štirje ranjeni na nemški.
Dejstvo, da so "teroristi" po vseh pravilih oskrbeli ranjenca v nemški uniformi, je osupnilo okupatorjevo poveljstvo v Gradcu in Mariboru. Kot "nadljudje" v podobnih okoliščinah vešči in vajeni povsem drugačnih postopanj so morda v začudenju nad "pohorsko tolpo" za hip obstali. Ta je korektno izpolnila določila mednarodnega vojnega prava in spoštovala pravice ranjenih, kar se je njim na bojiščih razkosane Jugoslavije in drugih slovanskih držav zgodilo le izjemoma. Pohorski partizani so ravnali povsem drugače kot njihovi "strokovnjaki" v dravograjski, mariborski, celjski ali še kateri drugi mučilnici.
Poslednja postaja
Še ta zanimivost. Leta 1971 je bila 22. julija na Klopnem vrhu slovesnost ob dnevu vstaje in 30. obletnici spopada Pohorske čete. Prav na tej slovesnosti je režiser Jože Babič posnel nekaj zelo nazornih prizorov svojega filma Poslednja postaja, ki je nastal v Mariboru in v okolici. Gre za film tako imenovanega jugoslovanskega črnega vala po scenariju Branka Šömna o nekdanjem partizanu Tonetu, ki je nekoč verjel v ideje o novi pravični družbi, a se potem komaj preživljal kot komunalni delavec in kriminalec, ki spravlja emigrante čez mejo. Odsluženega in zapostavljenega partizana Toneta je v tej črni drami o propadlih socialističnih idealih zaigral Polde Bibič.
Ne pozabimo, da so tisto poletje na dvorišču mariborskih sodnih zaporov po izdajstvih in aretacijah že padli prvi talci. Če se je premislek o človečnosti upornikov le zgodil, je bil ta kratkotrajen in brez praktičnih posledic.
Že nekaj dni po tem, ko so "banditi" oskrbeli njihovega kamerada Reinerja, se je za zaporniškim zidom v Mariboru zvrstila nova skupina na smrt obsojenih. Bil je 23. september 1941, ko je pred strelski vod stopil droben najstnik z okroglimi očali, nekdanji dijak mariborske klasične gimnazije.
Ime mu je bilo Bojan Ilich. Čez 14 dni bi dopolnil 19 let.
Gorski lovec Rainer, oče osmih otrok, avstrijskega porekla, je po večerni partizanski zdravstveni oskrbi na Klopnem vrhu okreval v graški bolnišnici.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
