Saj ne, da ne bi bili vajeni velikih, še večjih koncertov, le da nastop v hramu slovenske kulture premore drugačno težo, ki človeka nehote navda z malce nečimrnim občutkom zadovoljstva, da je njegovo delo končno prepoznano kot skoraj čisto prava umetnost. Skratka, v Cankarjevem domu je bilo vse nared. Tehniki so svoje delo odlično opravili, vstopnice so bile razprodane in celo pisec teh vrstic je tega jutra vstal s pravo nogo. A kaj ko je v zraku že krožil virus in iz minute v minute bolj kazil načrte. Več kot trideset ljudi, vpetih v vso zadevo, na čelu z organizatorjem in člani ansambla, se je vse bolj nervozno prestopalo in si v lastni nemoči, ki je bila posledica informacijskega šuma, zatiskalo ušesa in oči pred sporočili ljudi iz vse dežele, ki so želeli vedeti, ali naj sploh odrinejo na pot. Kakšni dve uri pred predvidenim začetkom koncerta smo le dočakali usodni klic od zgoraj, po katerem smo se dokončno vdali v usodo in spakirali. Domov smo prišli točno takrat, ko bi morali stopiti na oder. Razočarani, zmedeni in skorajda prepričani, da gre za velik nesporazum in da bo že jutri vse kakor nekoč.
Čeprav smo takrat z negodovanjem sprejeli prepoved javnih prireditev, smo danes z njo zadovoljni vsaj v smislu, da nimamo na vesti kakšnih dodatnih okužb, ki bi v množici ljudi utegnile nastati. Poleg tega pa si kot ena od prvih kolateralnih žrtev epidemije nekega dne obetamo veteranski status in iz njega izhajajoče bonitete.
Kako nekoč
Kakor nekoč, padla je noč
Ugasnjena luč, a vsi še bedimo
Kakor nekoč, klic na pomoč
Vsi se pretvarjamo, da trdno spimo
Zunaj je bila pomlad,
Lepa kakor še nikoli
Preko pokošenih trat
Zadišalo je po s(m)oli
Svet za hip je bil spet mlad
Ljudje so klicali svobodi
Človek bo človeku brat
Kljubovali so usodi
Kakor nekoč, padla je noč
Utihnil je lajež nad domačijo
Kakor nekoč, odbije polnoč
Nihče ne vpraša, komu zvonijo
Kaj šele bi na to porekli tisti, ki so, kakor nekoč v obleganem Sarajevu ali Leningradu ter še včeraj in danes na Bližnjem vzhodu, mesece in leta lačni in premraženi po kleteh trepetali pred bombami in razbijanjem po vratih